Konec.

V spomin na to stran, ohranjam zgolj nekaj meni najljubših zapisov. Komentiranje ni več mogoče.

Zakaj konec? Ker sem vse tiste, ki sem jih "preko bloga" želela spoznati, že spoznala, želje po razkrivanju svojega zasebnega življenja neznanim ljudem pa že kar nekaj časa nimam več. No, že prej sem pisala bolj za "svoje" kot za tuje s tem, da se je z mojim udejstvovanjem na Tabli krog "mojih" nepričakovano še malo razširil. Verjetno je to tudi pripeljalo do tega, da sem se vmes malce zgubila, saj nisem več vedela za koga sploh pišem, zase ali za druge. Zato je bila najprej pavza in sedaj še konec.

Ampak, ne si še rezat žil, obstaja še dobra novica. Za vse tiste, ki ste blog redno brali, nekateri tudi komentirali in ki sem vas sčasoma vzela za svoje - obstaja še en blog. Zaenkrat isti kot prej (sem pač lena) z vsemi starimi zapisi, samo da ni javno dostopen. In ta bo kot kaže še nekaj časa obratoval.

Zakaj tako? Kaj pa vem. Rada pišem. Rada dam zgodbo slikam, ki jih posnamem, drugače ostanejo prazne in jih lahko kar vržem stran. Na takšen način tudi ohranjam v spominu vse tiste ljudi, ki so (in še bodo) prekrižali mojo pot. Pisala pa bi in verjetno tudi bom, četudi nihče ne bi bral. Nimam pa več želje, da to bere čisto vsak, ki naleti na mojo stran. Na začetku je bil izziv ali upam povedati "na glas" to kar dejansko mislim in čutim, danes vem da lahko, samo želje nimam več. Anonimnost ima vseeno svoj čar. In pridih skrivnostnosti.

Torej tekom tedna (ne povem kdaj, da boste čim dalj trpeli v negotovosti) boste vsi pametni in inteligentni ljudje - brez strahu, našla se bo tudi kakšna izjema- za katere vem, da ste spremljali ta blog dobili vabilo tudi za branje novega. Če ga na rabite ali nočete (kar skorajda ne verjamem), mi to povejte pa vas odstranim, da mi ne bo kdo kdaj očital da ga "spamam" s svojimi "čustvi in občutki". :) Drugače pa berite po želji, komentirajte po želji. V kolikor boste vabilo zlorabljali in moje objave prodajali za denar, vas bom delitala.

Tisti, ki menite, da sem vas neupravičeno pozabila (Žiga, brez panike, si prvi na seznamu, "Grampln" ti pa kar začni fehtat) mi pišite na mejl in vas bom naknadno dodala. Če mojega mejla nimate oziroma ne poznate nikogar, ki bi vam ga lahko dal, se ne obremenjujte, saj obstaja velika verjetnost, da vabila tako in tako ne bi dobili.

To je to!

Lep pozdrav vsem.

Maja alias Čebela

Pavza!

Čmrljska zgodba se je kot kaže končala in potrebe po tem blogu ni več. Ja, vem, vem, bil je bolj moj kot čmrljski boste rekli, a vseeno - tak kot je ne more več obstajati, za novega pa še nimam nobenega pametnega koncepta.

Brez drame prosim in brez panike! Še vedno sem tu. Še vedno bom tu. Tako kot sparki in alpinica. In ogromno kolesarskih želja. Le kolesarske zgodbe bodo sedaj nekaj časa ostajale pri meni. Tisti, ki me poznate boste tako in tako vse zvedeli, če vas bo zanimalo, vsi ostali me pa še vedno lahko pocukate preko mejla ali pa na tabli preko PM.

Res luštkan blogec je bil tole si moram priznat.Uživala sem tako med pisanjem, kot med branjem, saj sem se večkrat nasmejala do solz. Pa naj so bili za to krivi vaši nepozabni komentarji ali pa moje super zabavne zgodbe. Zgodbe, ki so vam verjetno segle do srca, vam morebiti celo spremenile življenje, zgodbe zaradi katerih ste nekateri postali boljši ljudje in kolesarji. ;)

Ne, ne, naj vam ne bo nerodno, kar povejte, kar priznajte. Ker če ne boste zdaj, kdaj potem?

Skriti zasavski biseri

Kum in Mrzlica in Branka in jaz.
Dva naporna vzpona in dva prečudovita spusta.
50 kilometrov in 2000 metrov višinske razlike.
Travniki, gozdne poti, makadami, kolovozi, sonce in čudoviti razgledi.
Smeh, kramljanje, trpljenje, predvsem pa neznansko uživanje.

Vse to izključno zato, ker Branka ni obupala nad vremenom.

Sem gledala na tejle strani in če je verjeti premikanjem oblakov, na območju jugo - vzhodno od Ljubljane ne bi smelo deževati, pa tudi hribčkov je dovolj. Samo na tiste konce se kolesarsko preveč ne spoznam, lahko pa naštudiram, če bi bila za. Lahko pa vključiš tudi svoje svetovalce, saj eden je iz tistega konca, a ne?

Če boš ZA, te lahko jutri zjutraj poberem z avtom. Če bi bilo zjutraj slabše kakor kažejo slike, si pa lahko takrat premisliva. Ne bom pa zamerila, če ne bi šla nikamor. Potem bom tudi jaz doma - pospravljala, nadzirala otroke , čakala moža s kosilom... :)

In ker si je Tomo prijazno in potrpežljivo vzel čas, da nama je dobesedno v zadnjem hipu pripravil tri čudovite ture od katerih sva dve tudi odpeljali.

Od mene tokrat dovolj, sedaj besedo prepuščam Branki, ki je na lastno pobudo spisala tole simpatično poročilce in mi prihranila delo.

Kum in Mrzlica skozi Brankine oči

Tole se je dogajalo sicer že dva tedna nazaj, a množica slik me še vedno živo spominja na najino prvo skupno turo.

»Če prideš po mene z avtom, grem tudi v dež!«, se je glasilo Majino sporočilo.

Opa, takšnih besed pa s strani kolesark nisem ravno vajena. Že zato se morava srečati v živo, pa čeprav bo res dež. Bova pa kje ob kavici 'šinfali' čez skupne tablaške znance. :)

Vremenska napoved za Gorenjsko je bila neobetavna, zato sva prvotni načrt o planinah pod Stolom zamenjali s kolesarjenjem po Zasavju. Tiste konce poznam le skozi okno vlaka, s kolesarskimi očali pa jih še nisem uspela videti.

Zjutraj je v Bohinju kazalo na dež, a ko sem v Ljubljani pobrala Majo, oboroženo s Tomotovimi tracki, se je že kazalo sonce. Ko sva prispeli v Hrastnik, sva se med tremi možnostmi odločili za Kum. Med najinimi pripravami na parkirišču se je mimo pripeljal še Tomo, ko pa je videl, da se ne bojim iti z Majo v nepoznane konce, se je pomirjeno odpeljal naprej.

»Klanec je strm,« je rekla Maja, a pogled na številko 16 naju vseeno ni prestrašil. Začvekali sva se tako, kakor da bi se že dolgo poznali in sploh se mi ni zdelo, da bi kaj posebej trpeli. Da imajo v primorskih koncih strme ceste, sem že vedela, a tudi Kum ni veliko zaostajal, čeprav takrat še nisem vedela, da naju najhujše še čaka. Maja mi je ves čas razlagala, kje vse se je mogoče spustiti v dolino in prav prileglo se je, da mi tokrat ni bilo treba skrbeti za zemljevid.

Po slabih dveh urah sva pripeli do koče. Čas je resda bolj "babji", a to pač sva! Izgovarjava se lahko na lepe razglede in množico slik, ki sva jih naredili med potjo. In če ne poznaš klanca, se je bolje tudi malo 'šparati'.

Pri koči sva malo posedeli in uživali v razgledih. Pihal je sicer veter, a o dežju še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Bila sem že prav neučakana, kakšne bodo potke za spust, ki jih je Maja tako hvalila. Še nekaj slik in končno je sledil težko pričakovani spust. S ceste sva tako kmalu zavili na potko, ki se je skozi gozd in čez travnike spuščala v dolino. Takšnega spusta še nisem vozila! Po listju je bilo še malo mokro, a kjer sva se bali, sva pač stopili s kolesa. Imeli sva kar enako hitrost in stopnjo 'cvikanja', tako da se prav veliko nisva čakali. Sva si pa vzeli čas za slikanje. V dolino sem prišla navdušena, Maja pa tudi.

Ker sva bili ob 12. uri že pri avtu, dežja pa še vedno od nikoder, sva se odločili, da greva še na Mrzlico. Če sva zmogli Kum s 1000 višinci, bova pa še Mrzlico, ki jih ima sto manj. In sva šli… najprej po asfaltu. Na glavni cesti iz Trbovelj preko Podmeje proti Preboldu sva srečali kar nekaj kolesarjev na specialkah, ko pa sva malo naprej od Podmeje zavili na makadam, sva bili kar naenkrat spet sami. V nadaljevanju pa so naju še čakali klanci - in to kakšni! Šele tu sva ugotovili, da na Kum sploh ni tako strmo! Najprej asfaltni klanec, sledil mu je makadamski in ko sva že mislili, da sva na vrhu travnika, ki se je odprl pred nama, se je makadam ovil še okoli hriba. Mene so začele napadati še muhe, Maji je bilo vsaj to prihranjeno.

Zasopihani in utrujeni sva prišli na izravnavo. Potem pa končno spet spust. Najprej kratek do doma na Mrzlici, potem pa dolg, dolg… čez Kal v dolino. Vmes sva se neštetokrat ustavili v fotografske namene, parkrat pa sva morali tudi malo iskati pravo pot.

Že drugič navdušeni nad spustom sva se še zadnjič tisti dan pripeljali nazaj v Hrastnik. Kasneje sem še izvedela, da Tomo ni bil čisto prepričan, da se ne bova izgubili. Pomiril se je šele ob zadnjem obhodu, ko je videl, da avta ni več na parkirišču.

Za konec še zahvala Tomotu za novo odkrite poti in Maja, hvala tebi, ker si me vzela s seboj. Super sva se ujeli! Upam, da sva dokazali, da se lahko dve, ki se sami večkrat izgubita na svojih poteh, na skupni turi orientacijsko prav dobro obneseta in še uživata na kvadrat! Pa upam, da še kdaj!

P.s. Branka, ni dvakrat za rečt, da je prav zaradi naju naredil tisti obhod. Očitno ne zaupa najbolj mojim orientacijskim sposobnostim. Ne vem od kje mu to? ;)

Tomo: "Škoda, da se nista vsaj 24 ur prej spomnile. Bi si lahko v službi kaj natisnila."
Jaz: "Pa sej imam magelana! Pa od kdaj si jaz tiskam zemljevide? Kaj pa govoriš?"
Tomo: "Mislil sem, da bi si natisnila še opis. :)"
Jaz: "V besedi?"
Tomo: "Ja, v besedi."
Jaz: "Ko grem pa sama na turo, te pa nč ne skrbi za te stvari!"
Tomo: "Sej, zarad Branke me skrbi. :)"
Jaz: "SEJ!"

Prijatelji pa taki!

No, da pa ne bom izpadla nehvaležna: Hvala Tomo, ker si naknadno plačal najino pijačo na Kumu in me tako rešil pred kazenskim pregonom. ;) In hvala za dva do sedaj najlepša spusta v mojem gorsko kolesarskem življenju! :) Mislim, da lahko govorim v imenu obeh.

Pa še slike, slike, slike!!!

Z Nejo na Mali Franji

Zakaj tak naslov? Zato, ker ne vem, če sem včeraj na 97 kilometrih dolgi trasi, skupaj s čmrlji prevozila več kot 5 kilometrov. Kaj so počeli na Franji čmrlji tako ne vem, vem pa kaj sva počeli midve z Nejo.

"Maja, tole gre pa kar hitro," je bil prvi Nejin komentar po štartu.
"Ja vem, saj to je samo na začetku do uradnega štarta. Ko pridemo do Vrzdenca se bo umirilo."

Pa je do Vrzdenca vseeno dobrih 25 kilometrov in ves ta čas sva se trudili, da naju ne bi potegnila množica, ker se je Neja bala, da se bo potem preveč izčrpala in ji bo zmanjkalo moči za na konec. Seveda so naju zaradi tega vsi prehitevali in Neja je postajala vsako minuto bolj živčna. Zamotili sva se tako, da sva mahali vsem in in vsakomur ob cesti, ki nama je hotel odmahat nazaj.

Potem je prišel uradni štart in z njim klanec, kjer sva s prehitevanjem končno pričeli tudi midve.

"Začniva štet koliko jih bova prehiteli. To bo zabavno."

In res sva jih kar nekaj, kar je Neji povrnilo omajano samozavest. Nisem ji omenila, da je to sicer bolj kilava tolažba, saj sva prehitevali same "zgube". Dobra stvar tega pa je to, da so ravno te "zgube" (kamor sva tisti dan spadale tudi midve) po vseh mojih dosedanjih izkušnjah na maratonih, daleč najbolj zabavni kolesarji.

Vse to, združeno z Nejinimi nepozabnimi komentarji, je tako kar klicalo po zabavi:

"Hitim, hitim, ker lovim čmrlja!", sem enkrat zaslišala iz ozadja.
"Komu si pa to razlagala?", sem jo nasmejana vprašala.
"Ma tam se je en spotaknil ob mojo rit, pa sem se ga po hitrem postopku znebila."
Pa je taisti takoj prišel za njo in hudomušno dodal:
"Sej sem vam dal samo kompliment. A ni to lepo slišat?"
"Pa kje mate vi še čas osvajat kolesarke, ko pa komaj dihamo," je ogorčeno zahropla nazaj.

In tako naprej. :)

Že takoj na začetku vzpona sva dobili še lastno spremljevalno vozilo. Siv peugeot z dvema simpatičnima mladeničema. Nekam dolgo sta se zadrževala ob najini strani, zato sem vprašala:

"Kaj zgledava že res tako obupno?"

In potem sta skoraj dvesto metrov vozila ob nama in nama delala družbo. Ali pa sva delali družbo midve njima. Ne vem več, ker mi je pribijajoče sonce vzelo kratkoročni spomin.

"Imata vsaj kaj vode?"
"Imava, imava. A bosta?"
"Seveda, da bova."

In dobili sva še ledeno mrzlo plastenko vode. Zaprto, ker fanta očitno nista pomislila vnaprej. Jaz je z zobmi nisem mogla odpreti, zato se je vmešala Neja.

"Daj meni!" je rekla in jo kot pravi Rambo odprla v prvem poskusu. Neja sploh ni tako švoh kot zgleda, vam povem.

"Tale tvoja prijateljica je pa nevarna," sem potem še slišala iz avta.
"Očitno res," sem odgovorila jaz.

Potem sta morala še počakati, da sva spili, ker je Neja takoj začela vpiti:
"Kam naj dava pa plastenko? Kam naj dava pa plastenko?"

Sivega peugeota sva tisti dan srečali še dvakrat. Enkrat tik pred vrhom, ko je bil najbolj oblegano vozilo daleč naokoli, saj se je hropečih in za požirek vode hlastajočih kolesarjev kar trlo okoli njega (tudi midve sva bile spet med njimi) in potem še tik pred ciljem, ko smo se že skoraj poznali po imenu.

Za zabavo do vrha pa so poskrbeli tudi ostali kolesarji.

Ko smo prišli do prve serpentine, tam kjer je stal gasilski avto in kjer nas ponavadi vedno špricajo z vodo, sva za sabo zaslišali:

"Ne, ne. To ni pomoč, to je ljubezen."

Dobesedno tako. In kopica otrok, ki je sedela ob strani ceste, je bruhnila v krohot. Čudno mi je bilo, zakaj je to tako smešno, vse dokler se nisem obrnila nazaj in zagledala dva velika dedca, ki sta se objeta čez rame vozila navzgor. Eden je bil očitno na koncu z močmi, zato ga je drugi objemal čez rame in rinil navzgor v klanec. Čudovit primer požrtvovalnosti in prijateljstva, ki ga lahko doživiš samo med "zgubami" na repu Franje.

Usojeno nam je bilo, da smo do vrha prvega klanca združili sile. Nekaj minut kasneje sem namreč zaslišala, da šibkejšemu zmanjkuje motivacije in bil je tik pred tem, da stopi na tla. Močnejši ga je prepričeval naj ne obupa in še malo vztraja in nisem si mogla pomagat, da ne bi zinila:

"Ne, ne! Ne stopit dol. Še čisto malo, pa bo prvega klanca konec in sledil bo krasen kratek spust."
"A slišiš to?", mu je rekel močnejši, šibkejši pa je le nekaj obupano zamrmral.
Potem se je obrnil k meni in mi rekel: "Veš, problem je v tem, da mu to že vsi ves čas govorijo."
"Ne, ne res je", sem vztrajala glasno. "Samo še kakšnih dvesto metrov. Ne obupat! "
"No, a vidiš? V spremstvu takih dveh čebelc boš pa ja zdržal."

Vse do prvega vrha ju potem nisva zapustili in uspelo nam ga je obdržat na kolesu. In ko smo se kasneje še srečavali sem videla, da sta prišla vse do vrha brez težav. Bravo. Tisti dan je ta "zguba" zagotovo doživela svojo malo osebno zmago.

V Suhem dolu je sledil kratek počitek tudi za naju in prvo snidenje s čmrlji po 40 kilometrih. Potem spust v Gorenjo vas, kjer sva enkrat in edinkrat doživeli, da naju je zelena konjenica spustila v svoje zavetrje. Občutek je bil čudovit, ko so čmrlji švigali okoli naju in se pridno razvrščali v urejeno vrsto. Pozabila sem že kako razburljiva je vožnja v skupini. Ampak moje veselje je trajalo le kratek čas, saj je bil tempo za Nejo prehud, poleg tega še ni vajena vožnje "za ritjo" in kmalu se je luknja med nama in njimi povečala. Najprej za deset, potem dvajset, petdeset metrov in kmalu so nama brez besed spet izginili izpred oči. Še zadnjič sva jih videli na okrepčevalnici v Škofji Loki potem pa vse do cilja niti enkrat več.

Zadnjih 40 kilometrov se na Franji vedno vleče, tokrat se je vleklo še enkrat bolj. Vsaj Neji, ki je vsa obupana opazovala table s kilometri, ki niso in niso hoteli zlesti navzdol.

Pa sem ji rekla:
"Glej, sploh se ne sekiraj. Saj se nama ne mudi. Greva lepo počasi in umirjeno. Kadar prideva, prideva."
"Počasi? Maja jaz že od samega začetka gonim z vso močjo. Hitreje sploh ne morem."

O sranje. Tega nisem vedela. Tam nekje pri Vodicah sem ji zato predlagala, da zamenjava kolo. Mogoče ji bo potem lažje. Strinjala se je. Usedla sem se na njenega Balance-a in takoj mi je bilo jasno o čem je govorila, saj se je bilo potrebno kar konkretno potruditi, če si hotel da se kolo premakne nad hitrost 20km/h. Ko sem se že privadila na vožnjo z SPD čevlji na navadnih pedalih pa je rekla, da bi vseeno rada svojega nazaj. Na mojem jo je namreč preveč žulila rit. :)

Zadnjih 25 kilometrov potem nisva več vozili vštric, ampak sem jo nagnala v svoje zavetrje in uspešno sva se prebili do cilja.

Neto čas: 4.20.05. In niti za minuto mi ni žal.

Očitno tudi Neji ne, saj sem par ur po tem ko smo prišli domov dobila tale mejl:

Sem čist konc. Sem šla kar spat. :) Še enkrat hvala, ker si vozila z mano. Če bi bila sama, bi se verjetno kar zjokala. :) Je bilo pa luštno.
P.S. Sej 4h 20 min ni tako slabo, a ne? :)))

Slabo je to Neja, slabo. Pameten mož je nekoč namreč rekel: ZADNJI SO PRVI!

In po tej logiki sva midve z najinim časom zgolj na osemnajstem mestu! Prekleto! Prehitra si bila! ;)

Pa še ena slikica Neje, najinega spremljevalnega vozila - sivega peugeota in neznanca. Upam, da me le-ta ne toži. :)
Aneks za čmrlje:
Z današnjim dnem "odstopam" z mesta šefice čmrljev. Ostajam še vedno čmrlj, ne bom pa več šefica. Tega ne počenjam iz jeze, niti užaljenosti, ampak, ker se mi v vse to ne da več vlagati svojega časa in energije, če potem od vas ne dobim nič nazaj, razen en kup dela in zahtev. Če vas v enem letu nisem mogla "naučit", kaj naj bi čmrlji predstavljali in zakaj sem jaz rada čmrlj, potem vas nikoli ne bom. Prosila in prepričevala pa nikogar več ne bom, ker se mi po resnici povedano ne da več. Tehnične stvari (administracija foruma in portala, vpisovanje kilometrov v razpredelnico) in ostale podrobnosti bomo še ta teden dorekli na forumu.

Edina stvar, ki si jo bom pridržala zase je tale blog. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bomo sem gor pisali vsi, ampak, ker nikoli ni bilo nikakršnega interesa od kogarkoli od vas, da bi karkoli napisal, še komentirala je ponavadi le Tanja, je bil že od začetka skoraj bolj "moj" kot "naš". Zaenkrat bo sicer ostal tak kot je, za naprej pa še ne vem kaj bom. Če sploh kaj.

Če komu kaj ni prav, naj se pritoži pri novemu šefu/šefici čmrljev.

Kratek epilog projekta Kranjska Gora

Ker obljuba dela dolg. Samo zato.

Tisto nedeljo sem vstala ob osmih zjutraj, Katja in Miha sta še spala. Oblekla sem se in si vse pripravila.

"Maja koliko je ura?"
"Pol devetih. Bosta kavo?"
"Jaaaaa."

Super. Vsaj zajtrkovala nisem sama.

Potem sem se usedla na kolo in podala na 120 kilometrov dolgo pot do doma. Neto čas vožnje (z rinjenjem in izgubljanjem vred) je na koncu znašal natanko devet ur in dvanajst minut. Se strinjam, verjetno bi bilo bolje, če bi ta podatek zamolčala, a moj imidž je bil uničen že v prejšnji objavi, zakaj bi se torej sploh še trudila. Kot olajševalno okoliščino naj navedem vsaj to, da je bilo v 120 kilometrov vključeno še dobrih 1600 metrov višinske razlike.

Spet čez Radovno, mimo Bleda, Radovljice, na planino Talež in Vodiško planino, spust v Jamnik, mimo Podblice in gor na Mohor. K cerkvi se nisem šla pokrižat, ker sem malo pred tem zaradi miljona poti "zalutala nekam v tri krasne" in sem komaj čakala, da se od tam poberem. Da ne govorim o paniki, ki me je ves čas grabila, saj je bila ura že pol šestih popoldne, pri čemer je bila pred menoj še nepoznana pot do Čepulj in potem še spust v Srednje Bitnje. Glede na labirint, ki me je maloprej pričakal pred Mohorjem, zato nisem ničesar več prepuščala naključju. Bivaka nad Kranjem si pač nisem želela, če lahko na tak način opišem svoje takratno duševno stanje.

Seveda mi je vse uspelo, le kdaj mi pa še ni. Nekaj do sedmih sem se tako vsa vesela pripeljala v Škofjo Loko, ob pol osmih pa sem že odklepala vrata svojega stanovanja. Živa in nepoškodovana. Še dobro, saj se je slabih deset minut po mojem prihodu odprlo nebo.

Vem, pričakovali ste da bo več in tudi nameravala sem napisati več. Samo ne morem in ne gre, ker se ni nič takega zgodilo, kar se mi ne bi že stokrat. Ponavljala se pa ne bom.

Še obljubljene slike in s Kranjsko Goro smo zaključili. Klikni!

P.s. Na morebitna vprašanja in nejasnosti v tekstu NE BOM odgovarjala. :)

Projekt Kranjska Gora

Vse skupaj se je začelo odvijati prejšnji petek ob osmih zjutraj, ko sem na glavni avtobusni postaji veselo nalagala kolo v prtljažnik avtobusa medtem, ko so samo slabih sto metrov stran moje sodelavke pile jutranjo kavo in se pripravljale na še en delovni dan.

Na avtobus še nikoli nisem šla s kolesom. Nikoli nisem niti pomislila, da grem lahko, dokler...

"Pa pojdi z avtobusom."
"A grem sploh lahko?"
"Seveda."
"Ma, kaj pa vem. A kolesa v prtljažniku nič ne premetava?"
"Ne, sploh ni panike. Res."

Ne bom omenjala dveh imen zaradi katerih sem potem vse do Bohinja trpela peklenske muke. Vsak čuden zvok v avtobusu sem namreč povezala s kolesom in živo sem si predstavljala kako ga neusmiljeno premetava po prtljažniku. In če sem se še malo prej nasmihala ob neslutenih možnostih prevoza z avtobusom, sem po parih kilometrih vožnje že spet začela sanjati o nakupu lastnega avtomobila. Malo daljši postanek v Kranju sem takoj izkoristila, da sem preverila kaj se dogaja spodaj, čeprav bi bilo bolje, da ne bi. Ob pogledu mi je namreč postalo kar slabo od groze. Kolo je bilo zasukano naokrog in popolnoma na drugemu mestu. Vsa panična sem se takoj zrinila v prtljažnik in poskušala storiti nemogoče - namestiti ga tako, da bo pri miru.

"Vas zaprem kar v prtljažnik?", je rekel voznik avtobusa, ko me je videl kako mrzlično premikam kolo sem in tja.
Kislo sem se mu nasmehnila, čeprav mi ni bilo niti najmanj do smeha.
"Mislim, da ne bo treba. Za silo sem uredila in upam, da bo zdaj pri miru." Čeprav sem vedela, da ne bo.
"Hja, tako pač to je s kolesi. Ne sekirajte se preveč."

Hja, očitno ni videl kakšno razdejanje so "po tleh" naredila moja pedala (malo pretiravam - dve ali tri raze), jaz mu pa tudi nisem povedala. Hitro sem zaloputnila vrata prtljažnika in odšla nazaj na avtobus. Pot do Bohinja pa še nikoli ni bila tako zelo dolga. Zdaj vsaj razumem kako se je počutil oče, ko mu je makadam "uničeval" avto, ko sva se vozila na planino Podvežak.

Bohinj je bil prazen. Skočila sem še v trgovino po robčke (ti vedno prav pridejo), nato sem se že peljala proti Srednji vasi. Še dobro, da me je Branka (prijazno bitje s table) opozorila, da ima pot do koče na Uskovnici obvoz (plaz je odnesel del ceste), drugače bi me že takoj na začetku vožnje zagrabila panika. Strma vlaka, ki služi kot začasna cesta pa ni bila samo strma, ampak je bila zelo strma!!! Prvih nekaj metrov je še šlo, potem sem šla peš. Naprej po makadamu je šlo brez problemov.

Pri koči na Uskovnici sem zapeljala naravnost na dvorišče, kjer je bilo polno ljudi. Šele, ko sem se ustavila pa sem opazila, da izza miz vame začudeno strmi na desetine velikih otroških oči.

"Ooo, en lep dober dan vam želimo.", je glasno rekel njihov učitelj, podkrepljen s pritajenim smehom otrok.
Počutila sem se, kot da bi zapeljala naravnost v past. Prekleta šola v naravi!
"Eee, dober dan. Koča je odprta?". Vem, ampak kaj bolj pametnega mi takrat pač ni prišlo na misel.
"Ja, seveda je.", je odgovoril in se muzajoče nasmehnil.

Navkljub temu, da bi se najraje pogreznila v zemljo, sem se presenetljivo dostojanstveno zapeljala z dvorišča, elegantno sestopila dol s kolesa in zakorakala proti koči, ves čas misleč, da me vsi otroci občudujoče opazujejo. Seveda pa so le-ti na moj donkihotovski prihod že zdavnaj pozabili, saj jih je zame brigalo ravno toliko kot za lanski sneg. Moje samoljubje je tisti dan doživelo hud udarec.

Vsa prepotena sem vstopila v kočo in željno začela pogledovati po hladilniku z mrzlimi pijačami.
"S čim vam lahko postrežem?", reče oskrbnik.
"Kaj pa vem. Nekaj mrzlega bi."
"Kaj pa?"
"Imate mogoče Isošport?"
"Žal ne. "
"Multisolo?"
"Ne. Bi mogoče čaj?"
"Emmm...čaj? Čaj? Ja no, prav...pa dajte čaj."

Kako je oskrbnik od mrzle pijače prišel na čaj, ne vem. Še manj jasno pa mi je, zakaj sem mu rekla ja. Za vse seveda krivim otroke.

Prvo izgubljanje (brez tega ne gre) sem doživela na planini Zajamniki. Prečila sem planino in na prvem križišču dveh poti zavila desno navzgor (Narobe - Nujno klikni!). Ker sem neumna, sam se po parih deset metrih kar naenkrat odločila, da to zagotovo ni prava pot, saj je šla nazaj v isto smer iz katere sem prišla. Vrnila sem se nazaj na križišče in se spustila navzdol po strmem, kamnitem in veliko slabšem kolovozu. Pred tem sem izgubila še nekaj minut, ko sem se na glavno cesto poskušala prebiti peš po zaraščeni in zapuščeni poti (Kaj je narobe z mano?), ki seveda ni nikamor vodila. Ravno tako kot ni nikamor vodil kamniti kolovoz in po kakšnih 200 metrih sem se bila primorana obrniti nazaj. Očitno pa še nisem imela dovolj, ker sem se "za zabavo" sprehodila še peš po strmi gozdni vlaki. Seveda, le zakaj ne bi strma in razrita vlaka polna polomljenih vej bila prava pot? Le zakaj ne? Slabe pol ure je trajala celotna kalvarija, pa po vsem tem še vedno nisem bila prepričana, da je lepa, široka in utrjena pot, ki sem jo takoj na začetku proglasila za napačno, prava. Dobrih sto metrov po tistem ovinkom, kjer sem se pred pol ure obrnila, sem bila seveda na glavni cesti. Seveda. V takih trenutkih mora imeti človek nadčloveško sposobnost, da se lahko sam sebi smeji, drugače lahko doživi živčni zlom. No, jaz te sposobnosti nimam. Jaz se zamotim tako, da se delam, kot da se vse skupaj sploh ni zgodilo. Kratkoročna amnezija je super stvar.

Potem me je čakalo nekaj dolgočasne vožnje po pokljuških makadamih - mimo Konjske doline, planine Jelje, do Goreljka in do planine Javornik. Tam sem mogla enkrat in edinkrat stopiti dol s kolesa zaradi snega, ki se je v dolžini kakšnih 50 metrov še vedno zadrževal na cesti.

Glede na to, da sem na tabli od Laufarja (drugo prijazno bitje s table) dobila informacijo, da je spust skozi Streseno dolino še pod snegom in da bi bil bolj primeren spust v Krnico po markirani pešpoti iz Kranjske doline, sem na križišču zavila proti Kranjski dolini. Dan prej sem se pri svetovalcu (tretje občasno prijazno bitje iz pekla) za vsak slučaj še pozanimala ali sem ta spust sposobna odpeljat tudi jaz in dobila zeleno luč.

"Kar loti se brez razmišljanja. Upam samo, da bodo kolovozi spucani. Potem boš garant uživala."

In res. Čudovita pot, kot iz pravljice. Dokler ni prišlo prvo podrto drevo, pa drugo, pa tretje pa četrto in kakšnih par sto metrov sem premetavala kolo čez polomljene smreke kot nora. Nekaj sem jih poskusila celo odstraniti, a sem se pri tem samo opraskala in potolkla, premaknila nisem pa niti enega. Škoda, pa tako sem že upala, da se bom lahko pohvalila. Klikni!

Nekje na drugi polovici spusta, ko pešpot preči makadamsko pot, ki vodi do glavne ceste, pa se je spet zgodilo. Nadaljevanja poti namreč nisem takoj našla in brezglavo sem se zapodila kar po prvem "najbolj logičnem" kolovozu navzdol. Tokrat sem doživela histerični izbruh. Na glas in z izbranimi besedami sem preklinjala "to bedno Pokljuko" - če se lahko citiram - in vsak peš korak, ki sem ga potem morala narediti nazaj gor me je po malem psihično ubijal. Če mi ne bi bilo nerodno bi vam mogoče še priznala, da sem bila na robu živčnega zloma, ampak vam ne bom. Dopuščam pa uporabo izraza živčna razvalina.

V kolikor bi bila situacija drugačna bi sicer vztrajala na začrtani poti do konca, ker pa je bila ura že pol štirih, do Kranjske Gore pa me je čakalo še kar nekaj kilometrov, da sploh ne omenjam vremena, ki ni bilo najbolj vzpodbudno, sem se s težko dušo zapeljala do glavne ceste in potem kar po asfaltu navzdol v Krnico. Izgubljanja in morebitnega premetevanja kolesa si pač nisem mogla več privoščiti že zaradi Mihata in Katje (sestra in njen fant), ker sem imela ključ od apartmaja, "Mihovega" apartmaja.

Vožnja skozi zlovešče temno dolino Radovne je bila ravno tako prijetna, kot če bi se vozila na morišče. Rinila sem v vedno večjo temo in samo čakala sem kdaj se bo ulilo. Nekje med Srednjo in Zgornjo Radovno se tudi je. Na mojo srečo ne premočno tako, da sem z vožnjo do Kranjske Gore lahko nadaljevala tudi v dežju. Kaj pa je to nekaj kapelj za ljubljeno šefico vseh čmrljev?

Apartma sem našla brez težav, kakšno uro za mano pa sta se iz Ljubljane pripeljala še Katja in Miha. Potem smo pojedli večerjo, zakurili peč na drva, se zvalili na ogromen kavč in ob gledanju televizije mirno zaspali. Midve s Katjo druga ob drugi, Miha pa pravokotno nad najinima glavama. Prava družinska idila. :)

Naslednji dan smo vstali ob devetih. Načrt je bil da gremo na Peč (Tromeja) - Miha in Katja peš, jaz pa s kolesom. Gor naj bi se dobili, nekaj spili, pojedli, malo poklepetali in tako naprej in tako naprej.

In tako je tudi bilo. Miren, lep in sončen dan v Karavankah. Tisti dan se nalašč nisem spuščala v vratolomna raziskovanja, saj me je naslednji dan čakala še dolga pot nazaj domov. Gor sem se tako povzpela po gozdni cesti iz Podkorena, navzdol pa po makadamu v Rateče.

Popoldne je sledilo še čofotanje po razvejani strugi reke Pišnice, ki teče 100 metrov zadaj za apartmajem (Miha je po njej celo "zaplaval") in nenačrtno nakupovanje v Kranjski Gori, kjer sem v trgovini Sportpoint pustila točno 193 EUR. Preklete športne trgovine! Večer smo spet zaključili pred televizijo, tokrat z ogledom najbolj neumnega filma, kar sem ga kdaj v življenju videla. Smo se pa ravno zaradi tega nasmejali do solz.

Tako je bilo v petek in soboto. Sledila je še nedelja, ki pa se je sprevrgla v pravo malo romanje od Kranjske Gore do Ljubljane. A o tem kaj več v naslednjem delu, ki še pride in z njim tudi tistih nekaj slikic, ki sem jih v teh treh dneh posnela.

No, upam vsaj, da bom zbrala voljo. :)

Prvomajske Banjole

Prvomajske Žage tokrat ni bilo. Ni imelo nobenega smisla, če je polovica vsega tistega kar bi rada prekolesarila še pod snegom. Matajur, koča na planini Razor, Kobariški Stol, planina Kuhinja, planina v Lazeh, planina Sleme, planina Dobrenjščica, vse to bo moralo počakati še kakšen dober mesec. Medtem si pišem vozne rede vlakov, iščem informacije po internetu, rišem si poti in čakam, da skopni sneg.

Prvi maj sem tako preživela na morju z Nejo in njenima staršema ali drugače povedano - z mojo drugo družino. ;) Četrto ali celo peto leto bo že odkar hodiva vsako leto za nekaj dni na njihov vikend v Banjolah pri Puli. Letos je bilo prvič, da sva šli tja že za prvega maja in prvič, da sva s seboj vzeli tudi kolesi. Z menoj je šla tokrat alpina, saj se Neja sparkija boji.

Pula, Premantura, Kamenjak, Medulin, Vodnjan, Marčana, Fažana... Niso sicer 1500 metrov visoko, so pa zato prav presneto blizu morja. Kar pa tudi ni slabo. V četrtek popoldne sta Neja in njen oči torej prišla pome in skupaj smo se odpeljali proti morju. Njena mami, ki je bila že tam, nas je pričakala s proseno kašo z medom in toplim čajem. Temperature na morju namreč niso bile še prav nič morske in vse tri večere smo se potem pridno greli v kuhinji ob peči na drva.

Za prvi dan, petek, sem nama izbrala asfaltno turo. Bolj natančno - tole turo z manjšimi popravki. Načrtnimi in tudi nenačrtnimi. Hja, če človek nima ne zemljevida na GPS-u, ne zemljevida na papirju (če ne štejem nekaj iz računalnika natiskanih kopij), naložen pa ima samo track in se tako rekoč vozi po "praznem", včasih tudi malo zaide. Ampak res malo.

Iz Banjol najprej proti Medulinu in potem Ližnjanu. Dihali sva morski zrak in uživali. Popolnoma novi občutki. Tam nekje po dvajsetih prevoženih kilometrih pa je Neja nekaj zajamrala.

"Poskusi se peljat z mojim kolesom, boš videla. Zdi se mi, da je nekaj narobe z bremzami."

Usedla sem se na njen kolo in bremze so kar naenkrat postale njen najmanjši problem. Gonilka je namreč poplesavala levo in desno in sploh ne vem, kako se je lahko vozila, ne da bi to opazila. Ali še več, znorela. Je pa ravno tako naneslo, da sva nekaj sto metrov nazaj videli tablo za kolesarski servis. Za hec sva skočili pogledat, če bi se slučajno našel kdo, ki bi zadevo lahko pogledal in vsaj malo popravil.

Prikupen servis za kolesa se je nahajal kar na dvorišču zraven stanovanjske hiše. Seveda je bilo vse zaprto, ker je bil tisti dan praznik. A nekdo je le bil doma, saj so se iz hiše slišali glasovi.

Po vztrajnem, za stanovalce verjetno nadležnem, dober dan, dober dan, dober dan se je iz hiše le prikazala mlada punca.

Zatvoreno, nikog nema, tata na biciklu - tako nekako nama je bilo takoj pojasnjeno. A sem punco, ki je bila drugače zelo prijazna, vseeno prosila, če bi se dalo dobiti vsaj kakšno "orodje", da bi mogoče lahko stvar kar sami privili. Saj poznate občutek, ko kupite srečko, čeprav veste, da ne boste nič zadeli, ampak zgolj misel "kaj pa če" vas v to kar nekako potegne. Tako nekako je bilo to.

Še dobro, da je streznitev prišla dovolj hitro preden bi naredili še večjo škodo. Neji je bilo tako in tako vseeno, saj že prej sploh ni vedela, da je kaj narobe. Tudi z zavorami ni bilo nič narobe, saj se je potem izkazalo, da je bil tisti zvok, ki jo je tako zelo zmotil, zgolj podrsavanje njenih kolesarskih hlač ob sedež. Toliko o kompetentnosti moje kolesarke družice. No, za razliko od mene, velike serviserke, je o svoji nevednosti vsaj iskrena.

Marčana, Fažana in Pula, spust do Pješčane uvale in nazaj v Banjole in bili sva doma. S približno 70 kilometri in dobrimi 500 metri prevožene višinske razlike se je Neja na svoji prvi letošnji kolesarki turi odlično odrezala. In to navkljub vetru, ki je bil ves čas najin zvesti spremljevalec in naju je kar precej izmučil.

Doma naju je pričakala piščančja obara, za večerjo pa smo pojedli še jajca z divjimi šparglji in si medtem še ogledali Fantoma iz opere. Ne ravno film po mojem okusu, ampak če sem hotela biti na toplem, nisem imela druge izbire, kot da malo potrpim. Za razliko od žvižgajoče in prepevajoče družine, ki me je gostila.

Čeprav, ko danes spet vse to slišim, imaš Neja kar prav. Res je čudovita glasba! Klikni! Hočem soundtrack za rojstni dan!

Naslednji dan sva odšli proti Kamenjaku. Čudovit dan in čudovita tura, če ji lahko sploh tako rečem, saj sva vsega skupaj tisti dan prekolesarili zgolj dobrih 25 kilometrov. Ampak prekrasnih 25 kilometrov. Na moje res veliko presenečenje je tudi Neja pridno kolesarila povsod. Ni se obremenjevala ne s kamni, ne s koreninami, ne z razritimi makadami, še po previsnih pešpoteh ob obali je vozila, kot da se tako vozi že leta in leta.

Zgolj eno samo pripombo bi imela. Pri prvem lepem zalivu na Kamenjaku sem jo namreč skoraj "zgubila".

"Joj, sploh ne vem, če bi šla naprej. Jaz bi kar tu ostala in se sončila."

Sredi kolesarskega raja ona razmišlja o ležanju na plaži in o sončenju? Pustila sem ji par minut za razmislek, nato sem vanjo dvakrat kihnila in jo okužila s Kolumbom. Kamenjak sva potem seveda skupaj obkrožili. In ni ji bilo žal. Ker pa sva tisti dan prišli domov sorazmerno zgodaj, smo se pred kosilom vsi skupaj odpravili še proti marini. Nejina starša imata namreč malo petmetrsko jadrnico (opomba: napaka - klikni) in že kar nekajkrat sva se jima pridružili na kratkem dnevnem jadranju. Ravno toliko, da naju je malo prepihalo in da sva parkrat skočili v vodo.

Tisti dan je jadrnica prvič v sezoni zaplula, a na žalost je bil veter bolj slab in po slabi uri polžje vožnje smo se z motorjem počasi odpravili nazaj proti obali. Zlovešče temni obali.

Kaj sem se do sedaj že naučila o strahu pred nevihtami? Očitno nič ali pa se me je bolj malo prijelo, saj sem bila vsako minuto bolj bleda in redkobesedna. Neja se mi je smejala, njen oči pa me je še bolj dražil. Scenariji, ki so se mi vrteli v glavi, pa grozljivi. In le kam bom dala fotoaparat, če bomo morali plavati do obale? Ja, to je res tisto, kar bo takrat najbolj pomembno.

Na žalost sem imela tokrat prav in dež in veter sta nas ujela ravno, ko smo zapeljali v zaliv. Bojda je to najslabše. Sredi morja preprosto zviješ jadro in počakaš, da mine. V zalivu pa je veliko večja nevarnost, da te ali odnese v skale ali pa v kakšen drug čoln. In res, ubogi motorček je kar naenkrat postal prešibek za veter, ki nas je začel pospešeno odnašati iz smeri. Prvi znaki rahle panike so se že začeli pojavljati, hkrati z njimi pa tudi prve kaplje. In ker z Nejo zunaj nisva imeli več kaj za početi, sva bili poslani v podpalubje (če se temu tako reče).

Varni pred dežjem sva potem zbijali črne šale in vsake toliko časa pokukali ven, da sva vprašali, če lahko kaj pomagava. Pa ni bilo kaj. Seveda se je na koncu vse lepo izteklo in jadrnica je nepoškodovana prišla do obale. Še največjo škodo je utrpel Nejin oče, ki je bil premočen do kosti.

Živi in zdravi smo potem dočakali še nedeljo. Naš zadnji dan. Neja je že v soboto napovedala štrajk nedeljski turi, saj se je raje odšla sončit v tisti lepi zaliv na Kamenjaku, ki jo je prejšnji dan tako zasvojil. Predvsem je bila njena rit tista, ki je to zahtevala. Jo pa popolnoma razumem, saj je bila letos prvič na kolesu.

Sama pa sem se spet podala proti Ližnjanu, kjer sem nameravala odpeljati še prirejeno različico kolesarske poti št. 2. Za tisti dan nisem imela narisanega tracka, ampak saj bodo table.

Ja, seveda, seveda, da jih ni bilo. Kdaj mi gre pa še kaj po načrtu? Kasneje sem zvedela, da so ravno na tej stezi vse table pokradle tatinske barabe. Res krasno. No, čeprav, kako zelo pa se lahko človek izgubi, če pot ves čas teče ob obali?

Po kakšnem dobrem kilometru vožnje ob obali, do katere sem uspešno prišla zgolj zato, ker tiste konce poznam že od prej, sem zagledala prvega kolesarja - starejšega gospoda, ki je vozil v nasprotni smeri. Prva sem ga pozdravila in ko mi je tudi on odzdravil z dober dan sem se ustavila, da ga malo povprašam o poti, ki me še čaka.

Pa mi je v drugo odgovoril v italijanščini. Torej v najslabšem možnem jeziku.
"Do you speak english?", sem bolj za hec kot zares poskusila
Odgovoril je: "Ne. Italijansko ali hrvaško."
"Hrvaško?"

Ja, celo tekoče hrvaško. Izkazalo se je namreč, da je domačin iz mesta Šišan, kjer prebiva italijanska manjšina. Tako je tudi v mestu Vodnjanu in mestu Bale. :) Kaj vse bom še zvedela.

Ko sva uspešno določila najin jezik sporazumevanja, sem ven privlekla mali zemljevid, ki sva ga z Nejo dobili v Puli na turistični info točki. Gospod mi je potem pokazal kar nekaj različic poti, me pri tem neštetokrat opozoril, kje moram paziti, da se ne izgubim, nato sva si rekla še na svidenje in se zapeljala vsak v svojo smer.

Pa ni minilo 15 sekund, ko sem zaslišala njegov klic, se obrnila in videla, da mi nekaj maha in se vrača nazaj v moji smeri.

"Če te ne moti, te lahko tudi pospremim in ti pokažem pot. Meni je tako in tako vseeno v katero smer grem.", je rekel nevsiljivo in prijazno.
"Ravno nasprotno. Bilo bi mi v veliko veselje.", sem mu vsa zadovoljna odgovorila jaz.

No, pa sem dobila svojo lastno premikajočo se tablo. In še vedno se mi obraz razpotegne v nasmeh, ko se vsega spomnim. Vem, da je gospoda "skrbelo" zame in samo zato se je vrnil. Uboga mlada punca, na nepoznanem terenu, izgubila se bo in jaz bom kriv. Na obrazu mu je to pisalo. Četudi sem mu poprej kar nekajkrat zatrdila, da sem tega vajena in da se doma velikokrat vozim sama in da tudi vedno najdem nazaj domov. Očitno ga nisem najbolj prepričala.

Gospod Aldo, tako mu je bilo ime, se je potem izkazal za čudovitega vodiča. Simpatičen, razgledan in duhovit možakar. Z veseljem je odgovarjal na vsa moja vprašanja in tura se je kaj kmalu spremenila še v pravo malo poučno predavanje o južni Istri. Najino pot sva potem podaljšala še do mesta Muntič in rimskega najdišča Nesactium. Tam sva pojedla še vsak polovico moje banane in čez dobre pol ure sva se v mestu Šišan poslovila.

Čudovit razplet dneva, kajne? In kaj takega se ti lahko zgodi samo na kolesu.

Okoli treh popoldne sem bila nazaj in čez dobri dve uri smo se že vozili proti Ljubljani. Gneča na cesti na srečo sploh ni bila tako grozljiva kot so napovedovali in vožnjo smo bili primorani raztegniti zgolj za dobre pol ure. Domov sem prišla okoli pol devetih. Glede na to, da nismo potonili, se je z menoj vrnil tudi fotoaparat s telimi slikicami. Klikni!

P.s. Priporočam ogled slik v diaprojekciji, ker sem jih malo "rezala in sekala" in zgledajo še bolj super "on big screen." ;)

Aprilska Ljubljana

Sovražim suhoparno navajanje dejstev in ker se včasih tudi v stotih kilometrih na kolesu ne zgodi nič takega, kar bi bilo vredno napisati, sem prejšnji teden preskočila. Navkljub Janezovemu klicaju. Klicaju, nad katerim sem se sicer repenčila, v resnici pa mi je neizmerno polepšal dan. Lepo je namreč slišati, da nekdo rad bere, kar pišem, ne glede na skrite motive, ki ga pri tem vodijo. ;)

Prejšnji teden je bil naporen in tekel je tako počasi, da sem mislila, da ga ne bo nikoli konec. V službi mi ni šlo prav nič od rok in še najmanjši miselni proces mi je vzel ogromno energije. Preveč. In ker sem se bala da bom v službi naredila več škode kot koristi (kar v času recesije ni najbolj pametna poteza) sem se odločila, da bom v četrtek in petek vzela dopust. Z velikonočnim ponedeljkom vred se mi je tako obetal pravi mali kratki oddih.

Glede na nenadnost odločitve o dopustu sem bila seveda popolnoma brez načrtov. Po kratkem razmisleku in glede na množico še neodpeljanih tur v ljubljanski okolici pa se je rešitev ponujala kar sama od sebe - Aprilska Ljubljana. Pa naj mi potem še kdo reče, da je kovačeva kobila vedno bosa.

Za prvi dan sem si izbrala Ključ. Enkrat sem tam že bila, a nisem do konca prečila celotnega grebena, poleg tega pa sem imela željo najti vzpon še po kakšni drugi poti, saj je klanec iz Dobrove zame veliko prestrm.

Pred tem pa sem si zadala še eno nalogo. Najti prehod do Dobrove čez Šujski gozd. To je tam, kjer sem nazadnje srečala umetno divjo svinjo in kjer sem enkrat že obupala, saj se je pot pri kmetiji na sredini hriba končala.

Tokrat sem bila kanček bolj uspešna, saj sem odkrila "skrivni" obvoz in se kmetiji izognila. Namig za vse zainteresirane: Vse poti vodijo k Zlatemu muflonu! Mi je pa veselje kmalu splahnelo, ko me je zadnjih 200 metrov spusta pričakal obupno grd kolovoz - blaten in zaradi polomljenih in požaganih dreves popolnoma neprevozen. Nekako sem se potem prebila mimo po poti, ki je tekla ob strani, čeprav tudi tam stanje ni bilo nič boljše. Mar res nikoli ne bo šlo brez težav?

Razmišljanje za kdaj drugič, tisti dan me je čakal Ključ. Najprej sem poskusila vzpon iz Sela in med obvezno raziskovalno mrzlico po nešteto različnih poteh počasi prišla do zaključka, da tudi tu ne bo šlo brez rinjenja. Je bila pa zato pot iz Hruševega ravno pravšnja. Pa še mimo čebelnjaka je šla. :) Končno ena dobra novica tisti dan. Skoraj ena tretjina poti je šla sicer po asfaltu, ostalo pa je bil lep makadam in kolovozi. Razen tik pred vrhom, ko je potrebno kolo dvigniti čez veliko debelo smreko, ki je tam našla svoj končni počitek. Ven sem prišla na Babni gori. Od tam dalje sem pot že poznala in končno sem se lahko v miru prepustila vožnji. Ko pa sem zapeljala čez dvorišče kmetije z zloglasno zverino sem zaslišala:

"O, poglej jo čebelco!"

Prosim? Tablaš, tu, na Babni Gori? Kdo? Le kdo bi to lahko bil? Obrnila sem se nazaj in zagledala štiri starejše gospode, ki so me sedeč za mizo opazovali. To je sicer lahko pomenilo skoraj tretjino table, a niti eden mi ni bil znan. Na koncu se je izkazalo, da s Tablo nimajo veze in so me poimenovali čebelca zgolj zaradi čmrlja na moji majici. Malo so me povprašali kam grem in od kod prihajam, nato smo si zaželeli lep dan in odpeljala sem se naprej. Tik pred Ključem sem našla še prav prijeten kotiček, kjer sem pojedla sendvič in malo posedela na toplem sončku. Po vzponu na Ključ je sledil samo še spust navzdol, ki pa ni bil niti najmanj prijeten. Listja v izobilju, pod listjem pa "svega i svašta". Vsaj en padec je bil tako neizogiben. Ven sem prišla na cesti Dolenja vas - Horjul in pred mano je bil še slabih dvajset kilometrov dolg asfaltni povratek domov. Čudni piskajoči zvoki na zadnjem disku pa niso obetali nič dobrega in ko sem se ustavila in z roko zavrtela zadnje kolo, se je le-to na mojo grozo po parih obratih nehalo vrteti. Prekleto! PREKLETO!

Še dobro, da je bil četrtek in je bila Omega odprta. Doma sem se ustavila samo toliko, da sem skočila pod tuš in se preoblekla, nato pa takoj oddrvela v Omego.

Prvi, ki sem ga tam zagledala, je bil Miha.
"O, čebela."
Že drugič tisti dan.
"Miha! Nekaj je narobe z zadnjim diskom. Kolo se mi ne vrti!"

No, izkazalo se je, da sem imela zadnji rotor nenormalno zvit. Od kdaj? Od tistega edinega padca v listju? Pa saj niti ni bil padec, samo malo me je spodneslo. Ampak verjetno je že moral kakšen hudobni kamen opraviti svoje delo. S papagajkami "sva" zadevo potem nekako naravnala, čeprav nikoli več ne bo več tako kot je bilo. :(

Seveda bi se po takšni travmatični izkušnji kakšno hladno pivo prav prileglo, ampak tokrat mi ga niso dali. Nekdo je namreč razširil govorice, da preveč pijem in potem ne najdem domov. So me pa zato poslali na Petrol po kavo, piškote in sok. In ko sem ravno odhajala skozi vrata je Franci še zakričal:

"Pa hitro moraš nazaj, drugače penca na kapučinu čisto usahne."

Človek se ob tem mora vprašati: Zakaj že hodim k njim?

V petek sem se odločila, da spet obudim projekt "Popolna popoldanska". Da pa se ne bom ponavljala, preprosto vse kar se mi je dogajalo v četrtek na Ključu, prenesite v okolico Katarine, Jetrbenka, Bormesa in Pržana. Pri tem pa ne pozabite dodati še nekaj ducatov romarskih stopnic, na katere sva s sparkijem popolnoma nepričakovano naletela in jih prav pobožno prehodila. Pri čemer se nisva počutila prav nič bližje Bogu, prej obratno.

Le kdaj bo prišel na vrsto dan, ko se bom usedla na kolo in se nekaj ur samo brezskrbno vozila? In kdaj bom že prebolela to raziskovalno bolezen, ko se kot obsedena vlačim po vsaki potki na katero naletim, ker se bojim, da bom drugače preveč lepega zamudila? Sem bila pa ta dan izjemno uspešna in našla kar nekaj poti, ki bodo zagotovo vključene v "Popolno popoldansko". Potke posute z iglicami in storžki, obdane z borovničevjem, vonj po borovcih, mir in tišina. Občasno me je tako popolnoma prevzel občutek, da bom vsak hip zagledala še modro svetlikajoče se morje. Le kdo bi si mislil, da se vse to skriva samo par kilometrov stran od mojega doma.

Sem pa tudi tisti dan naletela na nekega hudomušnega možakarja. Z motiko je brskal po koščku zemlje ob cesti, dokler me ni opazil kako brcam v klanec in prenehal.

"Gospodična, se lahko malo ustavite, nekaj bi vas rad vprašal?"
"Seveda, kaj pa je?"
"Ah, tule bomo brajdo za trto postavili, pa bomo še eno klopco dali spodaj, da se boste lahko v senci spočili, ko se boste tu mimo vozili. No, kje bi jo najraje imeli? :)

Kako malo je potrebno, da ti človek polepša dan, kajne?

V soboto sem bila pešec, saj je moja rit potrebovala premor. Poleg tega sem se želela v miru nadihati "morskega zraka", ki sem ga prejšnji dan bolj na hitro prevozila. Dobre 4 ure sem se podila gor in dol po kuceljčkih nad Pržanom, Šentvidom in Guncljami in uživala kot že dolgo ne. Seveda ne kar tako brezglavo, ampak vse z mislijo na projekt "Popolna popoldanska". Dan sem zaključila v brunarici na Pržanu, kjer sem si privoščila kavo in ledeni čaj, do doma pa sem se odpeljala kar s sedmico, ki ima tam končno postajo.

V nedeljo sem bolj kot ne cel dan počivala. Na kolo sem skočila zgolj za dobri dve uri, ravno toliko, da sem še do konca raziskala del poti, ki sem jo včeraj spustila, ker me je premagala utrujenost. Žal pa je bila vožnja po pešpoti, ki se je včeraj zdela kot iz pravljice, nekaj popolnoma drugega. Vsaka malo večja korenina me je vrgla dol s kolesa ali v grmičevje, kratkih strmih odsekov nikakor nisem mogla odpeljati navzgor, ozke previsne poti sem prehodila peš, skratka počutila sem se obupno. Moja kolesarska samozavest je strmo padala in začela sem razmišljati, da sem z nakupom tako dragega kolesa naredila veliko napako, saj ga očitno nikoli ne bom znala popolnoma izkoristiti. In mi ni šlo ne v eno, ne v drugo smer. Če je bilo za gor pretežko, je bilo za dol prestrmo. Strah je naredil svoje. Poti pa kolikor ti srce poželi. Samo ne zame. :(

Po nesrečni epizodi nad Pržanom sem na hitro skočila še v moj Šujski gozd z upanjem, da mogoče najdem kakšen lepši prehod vsaj na južni strani hriba.In veste kaj...NAŠLA SEM GA! Še zadnji košček v mozaiku se je sestavil. Šujska je dokončana!

Mogoče se vam zdi, da pretiravam, ampak tam je kar nekaj potk, ki so mi tako zelo ljube in ki jih, v kolikor ne bi našla kakšnega lepega zaključka, nikakor ne bi mogla uporabljati. Za piko na i pa sem našla še ravno prav strm in ravno prav širok klanec, da sem zbrala pogum, spravila rit popolnoma za sedež in se počasi spustila navzdol. Pri tem sem se naučila še sestopati s kolesa za sedežem namesto da me, kot vedno do sedaj, meče z glavo naprej.

Hm, mogoče pa dragi nakup le ni popolnoma zgrešen. Seveda da ni, kaj vam pa je! Več kot očitno je namreč, da sem naravni kolesarski talent. :)

No, pa smo že pri zadnjem dnevu dopusta, velikonočnem ponedeljku, ki je bil namenjen še zadnjemu večjemu prečenju, ki sem si ga že kar nekaj časa želela odpeljati - po grebenu od Podsmreke do Lesnega Brda. Začetek poti je šel seveda obvezno po Šujski, ki sem jo tisti dan tudi malo očistila. Odstranila sem debeli hlod, ki je ležal čez pot in kar nekaj polomljenih vej. Ne bi pa se branila niti kakšnih zložljivih grabljic, da bi si svojo lepo potko tudi "pometla". :) Zagotovo pa se moram enkrat lotiti tudi grmičevja,saj bo le-to z vejami drugače zaraslo moj super skrivni prehod.

Ne glede na zgoraj navedeno, pa si za izhodišče prečenja nisem izbrala Podsmreke, ampak sem se zapeljala skoraj čisto do glavne ceste, ki vodi do Brezovice in poskusila od tam. Napaka. :) Verjetno nisem rinila nič manj, kot bi rinila iz Podsmreke. Še več, pot sem si samo podaljšala.

Moje mnenje o celotni turi? Eno samo garanje. Gor in dol, gor in dol, zato me navkljub kakšnim res čudovitim odsekom, ta tura ni prepričala. Če se je bom še kdaj lotila, se je tako zagotovo ne bom več v celoti, ampak ji bom ukradla le najlepše dele. Preveč se namreč vleče in preveč je monotona, poleg tega je bilo vmes preveč strmih klancev, kjer sem morala peš.

Samotno kolesarjenje pa je začelo kvarljivo vplivati tudi na mojo psiho. Čudni glasni zvoki lomljenja vej, ki so kar naenkrat začeli prihajati od neznano kje, so mi v glavi takoj naslikali medvedjo glavo, ki se bo vsak hip prikazala ob robu poti.

"Če ga zagledaš, se uleži na tla in se delaj mrtvo....uleži se na tla in se delaj mrtvo...", samo to mi je odzvanjalo v glavi medtem, ko sem kot ponorela s kolesom vred tekla v klanec.

Ja res dober nasvet. Me prav zanima kateri junak to zmore. In vem, da se smejete, ampak meni takrat ni bilo prav nič smešno in vse do konca prečenja se nisem otresla zoprnega občutka, da hrib kar mrgoli od zverinjadi, ki v zasedi čaka name.

Na koncu se je vse skupaj končalo tako, kot se zame spodobi - z nagravžno grdim blatnim kolovozom. Če verjamete ali ne, kar slutila sem, da bo tako. Ker vedno je!

"Vsaj vozim se lahko, vsaj to. In saj bo kmalu konec."

Pa ni bilo in z vsakim prevoženim metrom je bilo kvečjemu slabše. Kar naenkrat sem imela vsega dovolj. Ne, ne bom si celega dneva uničila s tem blatom. Ne bom in pika! In sem šla, verjeli ali ne, nazaj gor. Ja, ne pravijo zastonj, da se zarečenega kruha največ poje, saj sem se za vožnjo nazaj navzgor lahko kar obrisala pod nosom.

Prerinila sem se do prvega razpotja, kjer sem ven potegnila še zemljevid. Po magelanu se nisem namreč čisto nič več znašla. Nisem vedela ne kje je sever, ne kje je jug, ne kje je Lesno Brdo, ne kje je Drenov grič, ne kaj sploh počnem tu. Po parih minutah, ko je moj obup splahnel in sem se vsaj malo pomirila, sem se odločila, da se spustim kar proti Drenovem Griču in potem lepo po cesti do Lesnega Brda. Spust ni bil sicer nič kaj lepši kot poprejšnji, bil je pa vsaj suh kot poper. Ven sem prišla na dvorišču neznane kmetije. Malce nerodna stvar in ko sem zagledala prve ljudi, sem začela kar takoj razlagati:

"Joj, se opravičujem, ker se vozim čez vaše dvorišče. Veste popolnoma sem se zgubila in ko bi vedeli, kaj vse sem počela tam v gozdu! In kakšno blato je tam! Oh, kako lepo je biti spet na soncu. Grem lahko kar naravnost? Pridem na cesto? Joj, res upam, da vas nisem preveč zmotila."

In tako naprej.

Gospa, ki je namakajoč noge v lavorju polnem vode sedela na klopci, se mi je že kmalu prizanesljivo smehljala, gospod pa me je še kar naprej čudno gledal. Kot da mu še vedno ni čisto jasno kaj delam na njihovem dvorišču in od kje za vraga sem se sploh vzela. Pa ni imel niti možnosti, da to ugotovi, saj sem se hitro odpeljala naprej, vsa vesela, da pod nogami čutim asfalt. Seveda pa sem na prvem možnem odcepu takoj zavila na makadam. To je bolezen, vam še enkrat povem. :)

Pa se je na koncu vse dobro izteklo in kmalu sem bila v Lesnem Brdu in nato v Vrzdencu. Tam pa me je pričakal tak veter, da sem po ravnem vozila z največjo hitrostjo 15 km na uro. Začuda pa se nisem preveč sekirala. Odkar sem se znebila blata, sem se počutila kot prerojeno. Ker pa je vožnja v vetru vseeno hudič, sem malo naprej od Brezja spet zavila v hrib, tokrat v tistega meni ljubšega. Po makadamu do Babne Gore in po zdaj že znani poti navzdol v Hruševo. Vmes sem seveda spet zašla (celo dvakrat), ampak naj bo dovolj zgodb za danes. Važno je, da sem domov prišla živa in v enem kosu.

Kaj naj rečem, dopust je bil pester in ravno prav naporen, da mi je misel na klimatizirano pisarno, prijazno sodelavko Tino in jutranjo kavico z vsakim dnem postajala vedno bolj všeč. No, pa sem mogoče le prehitro rekla, saj bi v torek ob šestih zjutraj nesramno glasno budilko brez obotavljanja zamenjala za celodnevno gaženje po blatu. Ja, vedno je tako.

Za konec pa končno spet nekaj slikic - v ožji izbor se jih je iz vseh petih dni prebilo celih dvajset. Klikni. :)

Kaj pa če...

....me napade medved?
Kaj pa če... me napade kakšen norec s sekiro?
Kaj pa če... grdo padem?
Kaj pa če... se zgubim in me ujame noč?
Kaj pa če... mi "odpove" kolo?

O tem sem nekoč že pisala. O strahu, ki je velik navzven, znotraj ga pa nič ni. Tokrat ne bom govorila o tem, ampak o nečem drugem.

Velikokrat se vozim sama. Povsod. Naj bo to asfalt, makadam, kolovoz ali planinska pot. Po poznanih in nepoznanih krajih. Na 100 kilometrov ali samo 20 kilometrov dolgih turah. Pozimi in poleti. Podnevi in ponoči. No, to zadnje je laž, ker se teme še bojim.

Sama se s tem ne obremenjujem, obremenjujem pa mogoče druge in večkrat se vprašam, če mogoče le nisem preveč lahkomiselna. Dovolj je že neroden padec nekje v gozdu na kakšni manj obljudeni potki, pa bom hitro v velikih težavah. Lahko si zlomim nogo. Lahko si razbijem glavo. Lahko padem v nezavest. In kaj če ravno tam ne bo signala za rešilni klic na pomoč?

Kaj pa če...kaj pa če...

Pa poglejmo.

Odgovorna sem do te mere, da nikoli ne grem od doma brez telefona, osebnega dokumenta, zdravstvene izkaznice, denarja in osnovne prve pomoči. Hrane imam vedno preveč, tudi z vodo je tako. Na turi me nikoli ne zebe, še več, ponavadi imam s seboj toliko stvari, da bi lahko z njimi oblekla še vsaj enega majhnega človeka. Pri sebi imam vedno tudi rezervne baterije za mojega "rumenega orientacijskega prijatelja", povrh tega v nahrbtnik ponavadi stlačim še zemljevid. Kaj še? Aja, na daljše ture vzamem tudi lučko, saj veste zakaj.

Kako se obnesem pri morebitnih težavah s kolesom? Hja, moje znanje je trenutno omejeno zgolj na menjavo preluknjanih zračnic. Rezervno imam vedno s seboj in seveda vse kar paše zraven, da jo lahko uspešno zamenjam ali zaflikam. No, mislim da bi tudi strgano verigo morala znati spraviti skupaj, samo pripomočke si moram še kupiti. Če bi se mi pokvarilo karkoli drugega - zavore, menjalnik, počen okvir ;) - bi zaenkrat morala nadaljevati peš. Vendar tudi iznajdljivost nekaj šteje in upam si trditi, da bi kolesarske težave še najlaže preživela.

Naprej. Moja vožnja ni nikoli divjaška, ker sem po domače povedano reva. Če pridem na takšen teren, kjer se mi zdi, da bi bil padec lahko nevaren, nikoli po nepotrebnem ne tvegam in grem raje peš. Res pa je, da nesreča nikoli ne počiva, še najbolj pa tista ta trapasta. Junijski zdrs na asfaltnem ovinku se je končal z oskubljenim komolcem in modricami, neroden sestop s kolesa pa je za več kot dva meseca onesposobil moj levi gleženj. Najbolj hecno pa je to, da ravno v obeh teh dveh primerih na turi nisem bila sama.

Priznam, pridejo tudi nepovabljeni trenutki, ko me zaradi samote tako zelo stiska v prsih, da se zdrznem ob vsakem še tako nedolžnem šumu. In pridejo trenutki, ko si mislim: "Le kaj bi dala, da bi bila sedaj nekje na varnem in toplem!" Zgolj trenutki. Ampak kaj morem, če se pa ravno v temačnih gozdovih in zloslutnih krajih pišejo najboljše zgodbe. Jaz pa tako rada pišem. :)

Ja, če se kam odpraviš tudi kaj doživiš. Dobro in slabo. Če si pa doma, si pa doma. Med zidovi. Zaprt! Zarukan! Važno je, da se vse dobro konča, spomini so pa čez nekaj let za vse prestano vedno le lepi. Krasne slike. Zopet berem, da si bila vsa mokra. Pa si mislim: kolikokrat sem bil v teh letih tudi sam. Vse mine. (komentar na Prvomajsko Žago)

In kako res je to, kajne očka? ;)

Ne vem sicer kaj je sprožilo tole objavo, saj bolj brezskrbne nedelje, kot sem jo doživela prejšnji teden na kolesu, ne bi mogla doživeti. Razen nepredvidenega zapleta, ko se je cesta pred mojimi očmi končala in je bilo treba kolo po obupnem kolovozu nekaj časa rinit v hrib, je vseh "skoraj sto" kilometrov, zabeljenih z dobrim tisočakom nadmorske višine, minilo kot bi mignil. In brez kakršnihkoli težav.

Skoraj sto?
"Nisi zmogla še en krog okoli bloka, da pade stotka?"
In odgovor na tole vprašanje bi bil: "NE."

In to drži kot pribito.

Amadeus, Amadeus, A-MA-deus!

Pa je še en vikend mimo.

Petek je bil spet zabaven. Po službi sem se zapeljala do Omege po svoja nova pedala. Ko sem jih prvič videla, me je najprej skoraj kap. Čudna, ogromna pedala polna špičastih "bodic". In ker je bil Franci zaposlen s strankami, sem s tisočimi nadležnimi(?) vprašanji nadlegovala Mihata, ki tudi tam dela. Ko me je bil že pošteno sit, mi je v roke porinil vedro vode in gobo in me poslal na vrt, kjer sem morala oprati svoje bojda usrano kolo. Vmes sem naredila še en krog z novimi pedali in se vrnila navdušena. Noga je bila kot prilimana.

Glede na to, da Omega počasi postaja že skoraj moj drugi dom (tam se pač vedno kaj zanimivega dogaja) se mi tudi tisto popoldne ni mudilo domov.

"Franci daj odpri že te škatle, da vidim kaj "smo" še novega dobili." :)
"Ja, ja! Ravno zate imam ene lepe nove superge."
"O fino! Sej jih bom samo za hec dala gor, jih ne bom vzela veš, ker nimam dena-...Ooooo! Kako so mehke! In stabilne! Točno take že ves čas iščem. Pa še prav so mi!"

Poleg "špičastih" pedal (kakšen oksimoron - špičasti fleti) sem tisti dan tako odšla domov še z novimi Salomon supergami. Zdaj vsaj vem zakaj mi tam zadnje čase vedno ponudijo pivo. Opitemu človeku pač veliko lažje prodaš stvari.

Potem je prišla sobota, ki je bila seveda namenjena preizkušanju novih pedal. Okoli desetih sem se odpravila iz Ljubljane proti Igu in potem najprej proti ribnikom v Dragi. Na križišču treh cest sem zmotila gospoda pri obrezovanju dreves:

"Gospod, vas lahko samo nekaj vprašam? Ali ta cesta desno kam vodi?"
"Seveda vodi - do ribnikov. Ampak po njej ne boste prišli na Kurešček, če to sprašujete. "
"Ja, upala sem, da se priključi na glavno cesto."
"Ne, to pa ne. Na koncu je kmetija in cesta se tam konča. Ampak vseeno pojdite. Je lepo."
"Ah, pa saj nima smisla, če ne bom nikamor prišla."
"Ja ribnike boste videli! Le pejte, le pejte. Dobra dva kilometra sta. Pri mostu se pa lahko obrnete, ker tam se ribniki končajo."

Sem pa res trapasta. Očitno sem že pozabila za kaj imam kolo. Da kaj vidim! In sem res šla. Navkljub vsemu pa sem upala, da bom pri kmetiji vseeno našla kakšno pot, ki me bo pripeljala do ceste. Iz starejših zemljevidov, ki sem jih prejšnji dan gledala je tam nekoč namreč bila pot - pot ki je vodila naravnost do Klade. Mogoče je pa še vedno tam.

Pri mostičku sem zato kar nadaljevala. Ko sem prišla do kmetije sem sredi dvorišča zagledala ogromnega debelega bernardinca, ki se je leno nastavljal sončnim žarkom. Že na prvi pogled mi je bilo jasno, da se mi ga ni treba bati, vendar sem za vsak slučaj raje stopila dol s kolesa in nadaljevala peš. Kljub temu ga je moj nepričakovani prihod očitno vznemiril in presenetljivo hitro je vstal.

"Kaj je kuža, sem te zbudila?", sem rekla z mirnim glasom, čeprav sem bila kar naenkrat daleč od tega. Tudi "kuža" ni bil čisto prepričan kaj naj naredi z menoj, ampak na koncu se je le odločil, da ne predstavljam nobene hude grožnje in počasi je zamahnil z repom. Uf! Ne bo me požrl.

Ker na dvorišču ni bilo nikogar, sem šla kar naprej. In glej, glej! Na koncu ceste je bila rampa, čeprav ne vem zakaj, ker poti naprej ni bilo. Je bila pa nekakšna sled od kolesnic po travniku desno, ki je vodila v gozd. Pa poskusimo!

Pričakal me je strm kolovoz, ki sem ga prerinila peš. Potem se je malce zravnalo in pot se je na moje veliko veselje nadaljevala. Vsa srečna sem se zapodila po njej. Nato sem spodaj pod hribom zaslišala šum in za hip s pogledom ujela malo srnico, ki je odskakljala stran. Kakšno lepo presenečenje! To pa je bila tudi edina stvar, ki je odtehtala rinjenje. Po parih sto metrih je bilo namreč vsega konec! Desno hrib, levo graben, naravnost nič. Konec! Gospod je imel prav. Škoda.

Nazaj grede kuža ni več vstal, ker sva bila že prijatelja in mirno sem se odpeljala nazaj do križišča in potem naprej do Klade. Sledil je spust v Želimlje, od tam pa nazaj gor na Visoko. Prekrasen makadam, ki se je na koncu sicer spremenil v malo slabši travnat kolovoz, ampak vozen tudi zame. Zagotovo se še vrnem.

Naslednja postaja je bil obisk očeta na Malem Vrhku. Zmotila sem ga ravno sredi nogometne tekme Manchester - Liverpool. Še dobro, da sem prišla med polčasom, drugače ne vem, če bi mi sploh odprl vrata. V kratkih petnajstih minutah, ki sem jih imela na razpolago, sem tako dobila odličen sendvič, kozarec soka in košček čokolade. Nato me je vrgel ven. V njegovo obrambo - po prvem polčasu je Manchester izgubljal.

Sledil je samo še spust navzdol in borba z vetrom vse do doma. Zaključek: Pedala so zakon, samo še čevlje moram zamenjat. :)

Če sem v soboto testirala pedala, sem morala v nedeljo potem preizkusit še superge. Z velikim cmokom, če lahko pripomnim, saj sem šla teč prvič po dobrem letu in pol premora, ki je bil posledica obupnih bolečin v obeh golenih. Pri meni ni šlo za zloglasno vnetje pokostnice, saj sta mi obe nogi po parih minutah teka dobesedno otekli in popolnoma "otrdeli". Osebna zdravnica mi je nekaj časa nazaj dala celo napotnico za ultrazvok ožilja, da izločimo kakšne prekrvavitvene motnje. Napotnico imam še vedno doma. Na polikliniki so mi namreč rekli, da ultrazvoka pri njih ne delajo več (???) in me napotili na par zasebnih ordinacij, ki pa so vse samoplačniške. Dokler na najdem "zastonjkarske", bo pri tem tudi ostalo. Če mi lahko kdo pomaga s kakšnim naslovom ali telefonsko številko, bom zelo hvaležna. ;)

Začetek mojega prvega teka pa ni minil brez zapletov. Pritekla sem namreč že do koseške tržnice, ko sem ugotovila, da imam na MP3-ju naloženo eno samo samcato pesem. In sem "morala" nazaj. Ker pa nimam navade kopičiti glasbe na računalniku, mi ni preostalo nič drugega, kot da sem si na MP3 naložila edino, kar sem tisti hip imela; trideset najbolj predvajanih hitov od leta 1979 do leta 2008. Seznam smo namreč sestavili nekaj tednov nazaj za presenečenje za tridesetletnico sestrinega fanta. Če kdo rabi idejo: pesmi posnameš na CD, v lokal prineseš mali radio, jih zavrtiš, oseba mora uganit izvajalca in naslov pesmi. Ko vse ugane (kar Miha tudi je) mu daš "prvo" darilo. Potem mu daš seznam in mu rečeš, naj si od vseh predvajanih skladb izbere najljubšega izvajalca. Ko ga KONČNO ;) izbere mu v roke porineš dve karti za koncert. Preverjeno deluje.

Če citiram Mihata, ko je ugotovil, da bo še v živo videl "The bossa":
"Če bi bil baba, bi zdejle jokal."

Aja, če koga slučajno zanima, kaj smo največkrat slišali v zadnjih tridesetih letih - Klikni. Čeprav sem prepričana, da bi si nekateri raje pognali kroglo v glavo, kot da bi se mogli prebiti skozi tale seznam. ;)

Jaz sem pa ta dan uživala, ne glede na to kaj se je vrtelo.

Amadeus, Amadeus, A-MA-deus!

Dobrih osem kilometrov teka brez kakršnihkoli bolečin! Zame brez dvoma najlepše preživeta ura v letošnjem letu! Je pa nekaj res. Moje super regenerativne sposobnosti so očitno omejene le na kolo, ker trenutno komaj hodim. Dobesedno.

Kar se tiče pa superg - priporočam. Klikni. Sama imam vedno težave z nakupovanjem obutve, ker imam na žalost bolj majhno nogo in je moja izbira ponavadi omejena le na tiste znamke, ki imajo tudi manjše številke (pa prosim brez komentarjev v stilu "Si že poskusila na otroškem oddelku?"). Te so pa res odlične in ne, nisem jih kupila samo zato, ker sem bila rahlo opita. ;)

Za konec pa še nekaj za vse ljubitelje "beležke": Našla sem idealni prostor kamor ga lahko zakopljemo. Za lopato ni treba skrbet, jo ima vedno s seboj. Od par dni nazaj celo sveže nabrušeno. ;)

Tudi čmrlj lahko kdaj zmaga

Tako nekako sem se počutila v soboto zvečer, ko sem napovedala štrajk blatu in prostovoljno(?) omejila svoje nedeljske kolesarske podvige na asfalt in makadam. Bolj, ko sem potem tuhtala kam naj grem, bolj sem bila nesrečna. Manjkalo mi je namreč motivacije za na kolo. Hm, le kaj bi lahko bila moja motivacija za brcanje po asfaltu? Le kaj?

Pa je skozi klepet padla ideja o nekakšni prijateljski "asfaltni navezi". S kom drugim kot s Tomotom. Striktno cestna tura, ki mora biti dolga vsaj 100 kilometrov z vsaj 1000 metri višinske razlike, ki jo odpeljeva sama, vsak na svojem koncu. Vse je bilo že "dogovorjeno", dokler ni Tomo vse uničil. Sprejel je namreč še povabilo na neko drugo turo in s tem prekršil prvo pravilo. Ni bil več sam.

Jaz:Kaj zdej govoriš?
Tomo: Da bom mel jutri dve turi :)
Jaz: Hej ne velja! Ne boš sam!
Tomo: Stotko bom sam!
Jaz: Kolk kilometrov bo pol!?
Tomo: Zihr 100!
Jaz: In kok še!?
Tomo: Ker boš ti 100 sama, moram tut jaz 100 sam, a ne ?
Jaz: Ni variante, to je grobo kršenje pravil!

Zaradi Tomotovega hvalisanja in pokroviteljskega obnašanja do mojih kolesarskih sposobnosti je vse skupaj skoraj padlo v vodo. Potem sem hvala bogu prišla na drugo idejo.

Jaz: OK. Dejva se zment, da sploh ni omejitev. Kdor bo več. To bo motivacija!
Tomo: Tud tko lahko. :)
Jaz: Bom do večera gonila. :)
Tomo: Če grem jaz še na turo v Litijo, bom šel s kolesom do Litije...
Jaz: :)
Tomo: .....ČEZ KUM!

Ne moreš verjet! Ta človek ti vzame voljo do življenja, še preden dobro vdahneš. In s takim naj potem tekmujem? Ampak ker druge izbire nisem imela, sem se vdala v usodo. Načrt je še bil, da si na koncu izmenjava podatke iz GPS-a in določiva zmagovalca. Vedela sem sicer, da so možnosti za mojo zmago mikroskopsko majhne, moja naloga je bila tako le čimbolj zmanjšati zaostanek.

V oziju (program) sem si potem naklikala lepo turo "skozi" Polhograjsko hribovje: Ljubljana - Polhov Gradec - Suhi dol - Gorenja vas - Hotavlja - Črni vrh - Puštal - Ljubljana.

O sami turi lahko povem samo tole. Minila je. Manjkalo ji sicer ni nič, lepa, mirna in razgledna tura, še posebej razgledi iz Črnega vrha, vendar na poti, razen parih kolesarjev nisem srečala žive duše. Še avtomobilov je bilo le za odtenek. Ne vem, če sem že kdaj doživela tako zelo "tiho" turo. Tišina v moji glavi in tišina okoli mene, tako da sem turo prevozila kot v nekakšnem v transu. Poleg oglušujoče tišine pa je bil moj drugi problem (če predpostavljamo, da je bilo za motivacijo poskrbljeno) tudi kondicija. Ko sem po dobrih šestih urah vožnje prišla nazaj domov in stopila s kolesa sem tako skoraj zajokala. Ne vem ali od olajšanja ali od bolečine. Noge sem komaj premikala in vse kar je nekaj časa odmevalo po stanovanju, je bilo le: "Au....au....au..." Kako zelo žalostno, a ne? Res pa je, da je bolečina do večera čudežno izginila in o grozljivem musklfibru, ki sem ga že naročila za naslednji dan, ni bilo ne duha ne sluha. Mogoče sem še vedno "šibka", se pa vsaj hitro regeneriram. ;)

Tomotu sem potem napisala mejl, da sem že nazaj - in še nekaj dodatnih stvari ;) - in poslala track. Odgovora ni bilo do skoraj desetih zvečer in v moji glavi so se že vrtele številke blizu 300 in 3000. Potem sem dobila tale mejl:

"Verjetno si zmagovalka ti. Imam sicer kilometre, višince - vendar z uporabo nedovoljenih sredstev."

Kasneje sem zvedela, da je bil "do kolen" v blatu in prekršil še drugo dogovorjeno pravilo. Že tako sem mu pogledala skozi prste, ko si je za tisti dan omislil družbo, ampak, da je na koncu gazil celo po Gradolskem potoku, je pa nedopustno!

"Battle against mud!", je trobil en dan prej. Zato, da se je lahko naslednji dan cel dan valjal po njem (nalašč uporabljam ta izraz). Ne verjamete? Klikni.

Zaključek. Ker je Tomo očitno diskvalificiran, za zmagovalko prve brezblatne ture s prevoženimi 92 kilometri in 1200 metri premagane višinske razlike, proglašam sebe! Sicer bolj jalova zmaga, ampak pošteno dobljena!

1:0 za čmrljsko šefico!

In še slika za vse tiste, ki vam ni čisto jasno kaj pomeni pojem asfaltna tura. Tole! Asfalt do konca obzorja!

"Mami, glej! Ne more več."

Petek je bil naporen. Potrebno je bilo zapiti vseh deset let od dne, ko smo maturirali. Trije sošolci, ki zadevo vsako leto organizirajo, so se tokrat še bolj potrudili. Najprej smo se ob sedmih zvečer dobili pred našo gimnazijo. V razredu, kjer smo preživeli 4 leta, smo potem ob šampanjcu debelo uro obujali spomine z našo razredničarko. Videla sem jo prvič po desetih letih in prav vesela sem bila, da je prišla. Vsi smo bili. Potem smo odšli v špansko restavracijo Flamenco, kjer smo pili in jedli, predvsem pa pili. Ob dveh ponoči sem pobegnila domov, saj so bili moj vid, sluh in ravnotežje že krepko načeti. Kondicija na tem področju pač ni več takšna kot je bila včasih.

Soboto sem izkoristila za kratek skok na Toško čelo, za kaj več ta dan nisem bila sposobna. Tokrat sem šla gor iz Pržana. Seveda brez obveznega izgubljanja ni šlo, pa čeprav moraš biti že pravi mojster, da se tam izgubiš, kar pa jaz zagotovo sem. Kratek odsek sem tako malo blodila po gozdu, ostalo je šlo brez težav. Imela sem tudi svojo prvo lekcijo vožnje po blatni in spolzki podlagi, ki sem jo prevozila z desetko. Število padcev- nič. Na vrhu sem se dobre pol ure nastavljala toplemu sončku, nato pa sem odšla domov kuhat kosilo. Brez fižola.

Celodnevna tura je bila rezervirana za nedeljo. Najprej sem razmišljala o Pokljuki ali Nanosu, vendar klikanje po spletni strani slovenskih železnic ni obrodilo želenih rezultatov. Na koncu sem se odločila za Blegoš, saj do tja lahko pridem tudi na lastni pogon. Po fiasku s Krvavcem, sem si za izbiro trase tokrat najela svetovalca. Kdo drug kot Tomo, kar pa v danem primeru mogoče ni bila ravno pametna odločitev. Ravno ta dan se je namreč vrnil iz 18 urnega pohoda po posavskem hribovju - klikni. Človek, ki hodi celo noč in potem še cel dan, pa zagotovo ni najboljša referenca. Saj sem že omenila, da bi ta lahko blodil celo noč in cel dan, pa ne bi niti trznil? Mislim, da sem. In kako prav sem imela. Dvom v njegove sposobnosti dojemanja je bil zato upravičen, ampak časa za drugo mnenje pač ni bilo. Lahko sem le upala, da sploh ve kaj dela in s kom sploh govori.

In sem šla. Okoli devetih zjutraj iz Ljubljane do Podpulfrce pri Škofji Loki. Tam pa gor v klanec do Breznice pod Lubnikom. Vsa vzhičena sem spremljala prevoženo višinsko razliko, ki se je naverjetno hitro dvigala. Nekje na 850 metrih nadmorske višine pa sem prišla v območje somraka. Pot se je obrnila navzdol in višina je začela strmo padati.

V dobrih 15 minutah sem tako doživela pravi čustveni pretres.
Najprej je prišel strah: "A bo tega klanca sploh kdaj konec?"
Sledila je panika: "Zgrešila sem odcep! Zgrešila sem odcep!"
Nato sem začela moledovati: "Prosim, prosim, naj ne gre več dol. Prosim lepo, samo ne več dol."
Ker tudi to ni pomagalo, je na pomoč priskočila teta jeza - v kakšni obliki, pa bo za vedno ostalo le med mano in drevjem, ki me je bilo primorano poslušati. Zadnja faza je prišla v obliki popolnega malodušja: "Briga me za ta neumen hrib. Ko pridem do vznožja, kar kot kaže tudi bom, se obrnem in grem domov."

No, do vznožja seveda nisem prišla, sem pa izgubila malo več kot 150 metrov že prigarane nadmorske višine. Vmes me je razkuril še majhen fantič na motorju, ki se je pojal sem ter tja po makadamu. Dala sem si duška in zakričala za njim: "Kupi si raje kolo, lenoba mala!" Seveda sem pred tem histeričnim izpadom počakala, da je izginil za ovinkom, saj nisem imela nobene želje, da bi se čez par minut vrnil s kakšnim živčnim starejšim bratom. Bila sem pač sama sredi gozda in usode nisem hotela izzivati. Mogoče sem pa le ena velika reva. Kakorkoli že, po tem res prijetnem opravilu sem bila vsaj ozdravljena vseh negativnih posledic nepredvidenega spusta.

Pot do koče pod Blegošem je potem vseeno hitro minila. Zadnjih 100 metrov pa tudi letos nisem mogla zvoziti, verjetno jih ne bom nikoli, zato sem šla kar lepo peš. Potem pa zaslišim za sabo:

"Mami, glej! Ne more več." In potem se je zasmejal, tako zafrkljivo, kot se zna zasmejati le desetleten mulc.

Neverjetno. Še par minut nazaj sem se vozila mimo odobravajočih in občudujočih pogledov pohodnikov, vsa ponosna nase: "Bravo punca! Dobra si. Še malo pa boš na vrhu. Dejmo, dejmo!", potem me je je pa ta prekleti mulec z enim samim stavkom v eni sekundi sesul na realna tla. Imelo me je, da bi se skrila za prvo drevo in se skozi gozd karseda neopaženo privlekla do koče.

V kočo potem sploh nisem šla, ker je bilo na terasi že polno ljudi. Usedla sem se raje na travo malo pod njo, pojedla sendvič, popila ves čaj iz termovke in poklicala Tomota.

"Sem živa in zdrava na vrhu. Trasa je bila lepa. Čaka me še spust. Držmo pesti, da bo lep in da se ne ubijem."
"Prosim, da me pokličeš čez pol ure, da me ne bo preveč skrbelo!"
Lepo, da prijatelje skrbi zate, ampak kar je preveč je pa preveč.
"Tomo, lepo te prosim, ne pretiravaj. Še mojo lastno mamo manj briga zame."
"Ok, ok. Ampak glej, da mi sporočiš takoj, ko prideš domov." :) Očitno ne more iz svoje kože.
"Prav, bom."

V glavi sem pa sklenila. Če bo spust grd, za kar bi bil seveda kriv Tomo, se mu za kazen sploh ne bom javila. Zagnal bo paniko, kje sem in kaj se mi je zgodilo, jaz bom pa pri tem zlobno uživala. Ah, zloba je res čudovita stvar.

Pa je bil spust čudovit. Vsaj začetni del, ki je potekal po lepi pešpoti. Le dvakrat sem se ustavila in šla malo peš. Prvič, da sem mimo spustila gručo planincev in drugič, ko sem preventivno stopila dol s kolesa, da ne bi s prepoznim zaviranjem slučajno zbila babice, ki je drobencljala pred mano.

Čisto na koncu me je ustavil še starejši gospod, ves navdušen nad mano in očitno nad gorskimi kolesarji na sploh.

"Vas močno pretrese takole na kolesu?"
"Ah, saj grem počasi. Huje mi je na makdamu, ko je malo večja hitrost. Tam me pa res trese."
"Ja, opažam, da je vas kolesarjev po hribih vedno več. In kaj že vse počnejo! Saj grejo kar navpično dol."
"O, vem. Dobesedno skakljajo, a ne?
"Ja, kar na mestu se obračajo. Sem jih videl nekaj časa nazaj tam nekje nad Baško Grapo. Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči."
"Ja, kakšni res znajo."
"O, pa gre tudi vam zelo dobro. Ste zelo pogumni."

Ha! 2:1 za prijazne ljudi! Mulc pozabljen, ego obnovljen! Dejstvo, da bi prijazni gospod rekel, da sem pogumna tudi, če bi se vozila po ravnem, naj vas pri tem nič ne moti. Važno je, da je bilo izrečeno. Spet sem bila kul. :)

V Hotavljah sem bila kot bi mignil, do Ljubljane pa me je čakalo še dobrih 40 kilometrov vožnje. Od Gorenje vasi pa vse do Visokega pri Poljanah sem se s pomočjo stranskih cestic uspela izogniti vožnji po glavni cesti, deset kilomterov pa žal ni šlo drugače. Sem pa vsaj obujala spomine na Malo Franjo, saj je trasa tekla točno tam. Tokrat sicer sama, brez zavetrja mojih čmrljev. Domov sem prišla okoli 18.00, torej tik pred temo.

Dan je torej minil brez padcev, izgubljanja in grozljivega goveda. Projekt Blegoš je tako popolnoma uspel. :)

Slikic ni, ker ni bilo časa. Tiste iz obletnice...pa tu nimajo kaj za početi. :)

Kostanj, gobe in črn mačkon

Sobota je bila kolesarsko in družinsko obarvana. Od doma sem šla okoli devete ure zjutraj v megli in mrazu. Proti Igu, od tam pa naprej proti ribnikom v Dragi in tam gor v klanec proti Sarskem in Kladi in do Golega. Vmes me je spet napadel virus Kolumb in iz glavne ceste sem zavila na pešpot, ki naj bi me pripeljala do Golega. Strmi z zemljo razrit kolovoz mi je pobral vso sapo že takoj na začetku. Kmalu se je spremenil v pešpot, ki bi bila za dol popolnoma vozna, za gor pa pač ne. Vsaj zame. Ven sem prišla pri cerkvici Sv. Marjete. Prešvicana. In za nekaj časa ozdravljena vseh viroz.

Na Malem Vrhku sta me uživajoč na soncu pričakala oči in teta Breda. Oči je že nestrpno pričakoval Maruško, zato sem morala takoj poklicati Natašo ali sta Maruša in Luka že na poti.

Natašina navodila so bila kratka in jedrnata: "Maruša bo imela s seboj košarico. Prosim, da jo peljete nabirat gobe in kostanj."

Oči je ves zadovoljen začel vzklikati, saj je ravno prejšnji dan ob živi meji našel nekaj štorovk. In ne bodi len je hitro tekel še v bližnji gozdiček in po tleh nasul par pesti kostanja, ki ga je prejšnji dan dobil od sosedov. Zanimivo česa vse se ne bo lotil dedek, za en sam nasmeh na vnukinjinem obrazu.

Projekt Maruša je potem uspel na polni črti. Pobrala sta ves kostanj in vse gobe, opustošila pa sta še cvetlični grm tete Brede.

Ena za mamico. Ena za očita. Ena za Majuško. Ena za Nežko. Ena za dedija. Ena za Majo. Ena za teto Bedo. :)

Pojedli smo še vse kar je bilo na mizi užitnega, nato smo poležavali na ležalnikih in opazovali Marušo in dedija pri igranju nogometa.

Dan pa se je vedno bolj prevešal v pozno popoldne in počasi sem morala začeti razmišljati o odhodu. Imela sem dve možnosti. Ali še naprej ležati na ležalniku, uživati na soncu, se potem preprosto spustiti navzdol do Iga in potem nazaj domov, kar bi mi vzelo dobro uro. Ali pa turo še malo podaljšati z vzponom do Golega in potem čez Rogatec navzdol v Želimlje. Na koncu je zmagal Rogatec. Najprej sem se vozila po krasni gozdni potki, vse do vznožja Kureščka. Potem sem se na križičšu ustavila, da sem pospravila sončna očala.

"Je vse v redu?", zaslišim.
"Ja, hvala.", rečem in pogledam v smer od koder je prišel glas.

Hm, tako čudno znan se mi je zdel. In niti ne vem ali sem potem vanj buljila, saj se tudi on ni takoj premaknil. Potem sem pa rekla: "Oprosti, ampak a si ti slučajno Miha?"

In je bil res. Ah, radost! Spoznala sem eno od beštij! Pa sva malo poklepetala in glede na to, da sva šla dol v isto smer, sem uspela nekako izdaviti, če greva lahko kar skupaj. Njegova pot je zagotovo lepša, kot tista po kateri mislim iti dol jaz, sem si mislila. In res je bila. Lepa gozdna pešpot (če zanemarimo mini prepad na levi), čeprav po sredini grobo prekinjena z nekim čudnim kolovozom, ki je bojda tam nastal šele pred kratkim. Tik pred koncem mi je uspelo še pasti, saj se je en velikanski šop trave odločil, da se z mano malo poigra. Kolo mi je namreč samo malo odneslo v desno stran (pri polžji hitrostji se to kaj rado zgodi) in kaj hitro sem okusila kako trda znajo biti tla. Hvala bogu publike ni bilo blizu, saj se je elegantno odpeljala naprej. Spodaj sva se potem poslovila, jaz sem šla naprej v Ljubljano, Miha pa po svoje. Bilo je kratko, a sladko, bi lahko rekla.

Potem je prišla nedelja in moj Krvavec. Spet po dolgem času. Tura, ki se je nikoli ne naveličam. Pa je čisto navadna asfaltna tura. Tokrat sem jo sicer hotela začiniti z malo bolj razgibanim spustom, pa vam bo kmalu jasno, zakaj sem se na koncu peljala po isti poti tudi nazaj.

Nekaj čez deset sem tako (spet v megli) štartala iz Ljubljane. Okoli poldneva sem bila v Gradu. Kot vedno sem se ustavila pri leseni avtobusni postaji tik pred začetkom klanca, ki mi vedno služi kot nekakšna slačilnica. Ko grem gor se slačim in ko pridem dol se slačim. Se sliši čudno? Ah, malo pomislite, pa vam bo takoj jasno.

Prva pavza, z namenom, da na hitro nekaj pojem, je bila pri gostilni Florjan. Izpod klopice, na katero sem se usedla, pa se je nenadoma prikazal prisrčen črn mladi mucek. In če sem se še zjutraj veselila sendviča s sirom in salamo, mi je veselje do salame ob pogledu na ubogega mucka (pa je bil seveda daleč od tega) hitro splahnelo. Človek z občutkom krivde, ki ga znajo nekateri tako odlično izkoristiti, pač težko je, zato sem na koncu salamo seveda komajda okusila.

Potem je sledilo razočaranje, ki se mu je kmalu pridružila jeza. Asfalt so namreč podaljšali vse do parkirišča pri planini Jezerca. Še več. Avtomobili so se prosto vozili po makadamu vse do gondolske žičnice Gospinec, nekateri celo do doma na Krvavcu. Ne vem kako to, da sem to doživela prvič, pa sem bila na Krvavcu že četrtič. Promet je bil večji, kot ves čas vožnje po asfaltu. Kar na jok mi je šlo. Pa se do sedaj nikoli nisem jezila nad pločevino, ampak sedaj, ko so uničili moj Krvavec...Pa saj imajo gondolo, ki jih pripelje skoraj do vrha!

Makadam od gondolske žičnice pa do Doma na Krvavcu se je vlekel in vlekel. Trud je bil poplačan s čudovitimi razgledi in toplim sončkom. Pa je šla vsa idila kmalu k vragu, ko sem za šankom po desetih minutah čakanja na ričet, vprašala zmedenega natakarja ali se je zadeva z mojim ričetom že kam premaknila.

Pa je šel v kuhinjo vprašat. Ko se je vrnil nazaj, je rekel samo: "Bo."
Bo? Hm. Vdahni Maja.
"Da BO, vem. Zanima me KDAJ bo?
"Ja ne vem, se še...kuha."

Seveda sva po hitrem postopku stornirala že plačani ričet in lačna, a vsaj s polnim žepom denarja, sem se pobrala ven. Tudi od cukra se da živeti, zato sem pojedla frutabelo in se odpravila navzdol, po drugi, malo bolj "razgibani", strani. Bom vsaj pomirila napete živce.

Pa je prišel prvi padec. Krivec: Moje pomanjkanje čuta za ravnotežje. Ob nerodnem sestopu s kolesa sem se tako zvalila za en preval navzdol po klancu. Potem je prišel še drugi. Krivec: Nepoznavanje osnovnih zakonitosti zaviranja. Frontalni preval naprej. Dva padca v razmerom kratkem času (beri 200m) sta bila dovolj, da sem nad alternativno varianto spusta za nekaj časa obupala. Obnoviti sem morala izgubljeno samozavest in razmisliti o svoji nadaljnji vožnji. Lepo po glavni cesti navzdol torej. Pri gostilni Florijan sem imela zadnjo možnost, da se prebijem nazaj na pot, ki sem si jo zjutraj začrtala in ki bi me potem peljala mimo kmetije Jagodic, potem naprej proti Sidražu, čez Vrhovje...in tako naprej do Ljubljane. Z glavne ceste malo nad gostilno Florijan sem tako vsa optimistična zavila na mehko listnato potko, češ zdaj grem pa do konca, pa če se stokrat zgubim in zvalim.

Cel bataljon kamnov, ki se je zvito skrival pod listjem pa je točno na to tudi računal. In ker je ena plus ena dva, sem spet ležala na tleh, kamor sem lepo prosim pristala zelo atraktivno. Krivec: Kamni. :) Pa sem vseeno odločno šla naprej. Spodaj pod mano je bila namreč čudovita z leseno ograjo obdana zelena potka. Vse bi bilo lepo in prav, če se ne bi po njej sprehajal še en kup krav. Dve mali ne desni in dve veliki na levi. Jaz sem morala žal na levo. Iz previdnosti sem raje stopila dol s kolesa in ravno, ko sem pogoltnila cmok v grlu, češ kaj mi pa krava more, je zadonelo.

"Muuuuuuuuuuu!"

Na kratko. Tako hitro kot sem tja prišla, tako hitro sem tudi odšla. Pri sebi sem pa tiho sklenila, da se grem "alternativno" vožnjo po Krvavcu samo še pod vodstvom izkušenega vodiča.

Nazaj v Cerklje torej. Če že moram spet tam mimo, pa lahko končno obiščem vsaj Milana, Saro in malo Niko. Ujela sem jih ravno, ko so se odpravljali ven na sprehod. Pa smo malo posedeli na sončku, naredila sem par fotografij družinice, v zahvalo za slike dobila dve frutabeli in zadovoljna sama s sabo in razpletom dneva sem odbrcala proti domu.

Krvavec, ne glede na vse, spet ni razočaral. Ah, pa saj ne rabim dosti. Meni zadošča že en navaden črn mačkon, pa je norma za popoln dan izpolnjena.

Sobotne slikice so tu. Klikni!
Nedeljske pa tu. Klikni!

Končno še na Triglav

Tisti četrtek sem vstala ob 3.30, ob 4.00 sva štartala iz Ljubljane, ob 5.15 sva bila že v Vratih. Oči pozablja, da se po avtocesti sedaj pride tja veliko hitreje, kot se je pred dvajsetimi leti, posledično sva se v soju moje čelne svetilke še v temi odpravila na pot. Gor sva šla po Tominškovi smeri. Najprej skozi gozd, kjer sva se počutila kot v tropih. Vročina in nepopisna vlaga. Okoli naju je bila poleg tega ves čas megla in očetu se je trgalo srce, saj sva bila zaradi le-te prikrajšana za fantastične razglede. Na celoten greben Julijskih Alp in mogočno severno steno Triglava.

Kot gamsa sva se počasi prebijala mimo zajl in klinov in prehitevala vse pred sabo. O očetovem strahu pred višino ni bilo hvala bogu ne duha ne sluha. Je pa nekaj res. Človek težje razvije strah pred višino, če pa ima zaradi megle občutek, kot da se sprehaja po ravnem. Vse je za nekaj dobro in mogoče me je megla obvarovala pred tem, da mi oče ni zgrmel naravnost dol v dolino.

Na Kredarici sva stala točno opoldne. Pa sem bila nad njo po pravici povedano kar malo razočarana. Sploh se nisem počutila 2500 metrov visoko. Vse je bilo tako zelo turistično. Zaradi kopice ljudi, sem imela občutek, kot da nanjo vozi žičnica. Med pitjem čaja v Triglavski koči sem mogoče še najbolj pogrešala zvok slovenske besede. Tujci vsepovsod, Triglav je izgubljal svoj čar. Glede na to, da je bila ura še zgodnja, se nama nikamor ni mudilo. Odločila sva se, da bova počakala do dveh, ko se odpre recepcija, da si urediva prenočišče. Z malo načrtovanja vnaprej (en telefonski klic dva dni prej) sva si uspela priboriti lastno sobo.

S ključkom v žepu sva potem sočutno opazovala uboge planinske duše, ki so še dolgo za nama moledovale za lastno sobo, oskrbnik jih je pa drugega za drugim neusmiljeno pošiljal na skupna ležišča. S taistim ključkom, ki nama je odpiral vrata do miru in zasebnosti, sva potem ravnala tako zelo spoštljivo, kot lahko ravna le vernik s sveto podobico.

"Si spravila ključ?"
"Sem."
"Kje ga imaš?"
"V nahrbtniku."
"Si prepričana?"
"Sem."
"Pokaži ga. Dobro. Pazi, da ga na zgubiš."
"Bom, pazila. Obljubim."

V sobi sva odložila svoja nahrbtnika, vzela le najnujnejše stvari, jo zaklenila, spet previdno spravila ključek in se podala na Triglav. Ura je bila 14.30.

Pot do vrha je bila veliko bolj zahtevna kot sem pričakovala. Vsi govorijo: Eh, nekaj klinov, par zajl. Pa ni res. Samo klini, samo zajle. Kar se mene tiče je bilo to krasno, ampak presenečena sem bila pa vseeno. Pot čez greben malega Triglava in potem do očaka Julijskih Alp, je res svojevrstna izkušnja. Žal naju je ves čas spremljala megla, gosta kot mleko.

Vrh! Očetu se je končno izpolnila ta velika želja, da bova nekoč skupaj stala ob Aljaževem stolpu. Ljudi na vrhu je bilo ravno prav, za posladek nas je razveseljeval še mini zborček planincev, ki je vneto in glasno prepeval slovenske pesmi. Ah, slovenska beseda odmeva vsaj na vrhu. Lepo jo je bilo slišati.

Od nekod se je pojavil še mlad fant, ki je krožil naokrog s celim litrom viljamovke in jo ponujal vsakemu, ki jo je hotel. En sam pogled na očeta mi je zadoščal, da sem vedela, da je bil čas za majhno darilce, zato sem z očmi budno spremljala fanta, da je opazil še mene. Hitro mu je bilo jasno kam pes moli taco, zato je takoj pristopil zraven in me vprašal:

"Boste?"
"O, hvala lepa, jaz ne. Vem pa za nekoga, ki bi prav zagotovo rad.", pri čemer sem z glavo pomignila proti očetu.

"Gospod, boste?"

In potem sem bila priča igri, vredni samega oskarja. Oči se je ob teh besedah zdrznil, kot da bi ga nekdo zbudil iz globoke meditacije, neumno pogledal v fanta, češ, od kje si se pa ti vzel, sploh te nisem opazil, potem pa skromno in prijazno, kot zna le on, rekel:

"Oooo, hvala lepa. No, če že ponujate, pa bom malo srknil."

Če že ponujate. :)

Kasneje sem ga potem vprašala:
"In, je bila dobra?"
"No, sicer malo švoh, dobra pa kot hudič!"
Ja, verjamem. Na 2864 metrih bi bilo vse dobro.

Ko sva prišla nazaj dol, sva se še zadnjič podala v "triglavski hotel". Tam sva si v gneči komaj izborila vsak svoj ričet in se umaknila nekam na samo, da sva lahko v miru pojedla in podoživela vtise iz Triglava.

Zvečer sva pa končno dočakala še tisto, po čemer sva ves čas skrito hrepenela. Megla se je namreč dvignila in odkrilo se je vse. Vse! In tako sva stala na vrhu Kredarice (gore) in skakala iz enga konca na drugega, gledala, se čudila, slikala in uživala v vsej tej prečudoviti naravi okoli naju. Sončni zahod na 2500 metrih pač ne doživiš vsak dan. In midva sva ga izkoristila do konca.

Noč, ki je sledila je bila vse prej kot mirna. Še dobro, da sva imela svojo sobo, saj bi naju po eni uri oba skupaj vrgli ven iz skupnih ležišč. In za nama zapahnili vrata. Očeta je nekaj zategovalo v nogi in nikakor se ni mogel pravilno namestiti, pa še prehitro je šel spat, kar mu je porušilo bioritem. Nekaj čez polnoč se je zato že zbudil in skoraj do jutra, kot sova buljil v strop. Sama sem imela drugačne težave. Težave z dekami, rjuhami, blazino, enkrat mi je bilo vroče, drugič mraz, žejna sem bila kot hudič, od bliskanja so me bolele oči. Za to zadnje je bil kriv oče, ki je ob vsakem mojem malo večjem premiku, z baterijo posvetil direktno vame. Bojda ga je skrbelo, če je z mano vse v redu in če rabim luč. Ne vem zakaj sem dobila občutek, da se za njegovo skrbjo skriva vse drugo, samo to ne. Vsakič sem mu tako nekaj na pol zamrmrala nazaj, mu ponavadi dala še malo vode, ker je imel tudi on težave z dehidracijo in se vrnila v svoj svet blodenj in premetavanj, oče je šel pa nazaj k sovam. Vse do jutra. Zaspala sva ravno toliko, da sva zamudila sončni vzhod, saj sva bila proti jutru od vsega tega spanja izmučena kot preganjana psa.

Sveže gorsko jutro, sonce in kristalno nebo. Julijske Alpe, tokrat še v jutranji zarji. Božansko. Po grebenu Triglava pa pikica pri pikici. Ljudje so drli gor že navsezgodaj zjutraj in do sedmih zjutraj jih je bilo na vrhu že več kot tristo, kot sva kasneje zvedela. Dejstvo, da je bil tisti dan še enkrat lepši in da sva o razgledih na vrhu Triglava lahko le slutila, je tako hitro zvodenelo ob najinem zarotniškem hihitanju in poveličevanju najine modre odločitve, da sva se na Triglav povzpela že včeraj in se tako izognila nepopisni gneči.

Nazaj grede sva šla po drugi poti, mimo Rži in do Staničeve koče v katero sem se zaljubila na prvi pogled. Končno prava gorska koča. Majhna, a ne premajhna, udobna, a ne preveč udobna, predvsem pa čista in neobljudena. Tam sva potem nekaj časa uživala na sončku, potem pa po poti čez Prag počasi navzdol.

Nekje na sredini poti sva naletela še na veliko skupino navdušenih planincev. Iz trpečih obrazov nekaterih in iz plazu vprašanj, ki se je vsul na naju, pa je bilo jasno razvidno, da jih je moral eden izmed njih glede zahtevnosti in dolžine poti, pošteno nategniti. Na hitro smo pokramljali, nato smo šli vsak svojo pot. Midva hitro dol, oni počasi gor.

Pa ni minilo petnajst minut, ko je kar naenkrat cela stena zadonela v zvoku harmonike. Hja, očitno midva nisva bila dovolj zanimiva, naslednja skupina, ki jim je prekrižala pot je bila namreč skupina mladih deklet in razlog za postanek je bil tu. O njihovi poprejšnji utrujenosti pa ni bilo več sledu.

Počutila sva se, kot da sva na vaški veselici, saj je zven harmonike in petja odmeval po celem hribu.

Ko so za kratek hip prenehali, jim je oče zamahnil z roko in zatulil: "Bravo!"Nato je rekel meni: "Ta hip si odrežem jezik, če bodo tile danes prišli do vrha trezni. Krasno, krasno, to uživajo sto na uro."

Samo režala sem se lahko. Res čudovita popestritev.

V Vratih sva bila hitro. V Aljaževem domu sva se še zadnjič ustavila, nato sva se odpravila proti avtu. Na parkirišču naju je ogovorila še starejša gospa z majhnim kužkom in naju zaprosila, če jo lahko zapeljeva do Mojstrane, kjer je pustila svoj avto. Seveda sva jo vzela s seboj. S kužkom vred. Prijetna gospa je bila in prav luštno smo klepetali.

"Zloglasni" izlet na Triglav, ki sva se ga z očetom tako dolgo načrtovala, je tako popolnoma uspel. Bravo oči in bravo jaz! O tem kam greva naslednjič, pa kdaj drugič.

Še slikice. Klikni!

Na Janče ponoči

Tomo mi je obljubljal nočno vožnjo na Janče z rahlo začinjenim spustom že kar nekaj časa. Včeraj sva se končno uskladila in okoli 19.30 sva se odpravila iz Podgrada.

Najprej skozi Jevnico na Janče. In glej hudiča, ne narediva še pet kilometrov, ko Tomotu spusti zračnica. Preluknjala se je tik ob ventilčku, zato jo zamenja z novo, staro vrževa stran. Načrt, da se bova na Janče pripeljala še v dnevni svetlobi je tako samo še pravljica.

Pot navzgor vseeno hitro mine, kar je tudi ena izmed velikih prednosti nočne vožnje. Ne vidiš namreč kaj vse je še pred tabo, naklon klanca pa čutiš le glede na prestavno razmerje v katerem voziš. Na Jančah iz naslonjača vrževa lastnika, ki je dom "pomotoma" zaprl kar eno uro prej, da bi si na televiziji lahko ogledal strankarsko soočenje. Vseeno nama prijazno postreže in z nama poklepeta.

Ko se "napijeva" si na glavo naštimava lučko in se počasi spustiva navzdol. Po borovničevi pohodniški poti. Glede na to, da je okoli naju tema, pojma nimava kje sva in kam sploh greva. To delo namesto naju opravlja magelan in to odlično.

Med spustom dokaj hitro doživiva tudi "najin" prvi in edini padec. Dva decimetra globok jarek sredi kolovoza je zadoščal, da je Tomota spodneslo s kolesa in vrglo v stran. Še dobro, da je bil pred mano, drugače bi v tisti luknji končala jaz. XY-kromosomi pa že po naravi bolje prenašajo padce. Samo malo se otresejo in že so nared za naprej.

Pri prvi kmetiji, mimo katere sva šla, naju z vrha balkona pozdravi gospodar oblečen v spodnjice in nič drugega. Nerodno mu očitno ni bilo nič in če bi bila midva za, bi lahko klepetali še pozno v noč. Eh, je že bolje prijazen kmet v gatah, kot pa oblečen s puško. Pove nama še, da sva na pravi poti, nato greva naprej.

Najina pot se nadaljuje po razmočenem travnatem kolovozu, nato pa spet v gozd, kjer se zgodba ponovi. Tomotova zračnica ponovno odpove. Ker rezervne ni imel več je bilo zadevo potrebno zaflikati. Sama sem imela med tem dosti dela z orientacijo saj se stanje na "terenu" nikakor ni ujemalo s stanjem na mojem magelanu.

Ko je bila Tomotova zračnica spet na svojem mestu rečem:

"Po magelanu sodeč bi morala biti tu neka pot, ki ostro zavije v desno, samo kaj ko je ni. Pojdiva raje nazaj na tisti odcep nekaj metrov nazaj in poskusiva tam."
"Meni je vseeno, samo pazi, da ne bova na koncu pristala v Gradolskem potoku. Redki so bili tam...in preživeli." Le kdo sedaj dramatizira?

Najprej je še šlo. Potem so se pojavile prve koprive. Kmalu jim je sledilo še meter visoko trnje, ki je požrešno praskalo kožo iz mojih nog in grabilo moje kolo, da sem ga morala dobesedno puliti iz vsega tistega šavja, da sem šla lahko naprej. Potem se se na poti začele pojavljati odlomljene veje in drevesna debla, tudi blata je bilo z vsakim korakom vedno več. Najprej sem še budno pazila kam stopam, ko pa se mi je parkrat skoraj do gležnja udrlo, sem začela mirno gaziti kar vse povprek.

Po par sto metrih pa je vse skupaj postajalo že malce sumljivo. Najin prednaloženi track je sicer tekel vzporedno in v isti smeri kot pot po kateri sva hodila, toda kakšnih petdeset metrov vstran. Petdeset metrov se mogoče ne sliši veliko, samo kaj ko je bil med trackom in najino potjo en ogromen hrib in... hm, potok.

"Emm... Tomo? Razen, če se magelan ne moti, kar se zelo redko zgodi, hodiva midva točno ob Gradolskem potoku."
"O Kristus! To je potem narobe. Obrni se! Greva nazaj!"

Nazaj. Še enkrat torej skozi vse tisto ravnokar omenjeno sranje. Nisva sicer vedela kam bova šla potem, ampak povsod bo bolje kot tu. Nekam bova že prišla ali če citiram Tomota: "Nekje se vedno pride dol." Ne ravno najbolj primeren pristop za reševanje orientacijskih problemov, če mene vprašate, ampak tokrat sem mu pač morala pritrditi.

Pot sva potem kar na slepo nadaljevala po nekem makadamu, ki se je kmalu priključil na nek nov, še širši makadam in do takrat sva že vedela, da se bova ne glede na vse na koncu dokaj elegantno izvlekla. Najino načrtovano turo sva tako malce priredila, ampak ne za veliko. Pa se je tudi to na koncu izkazalo za pametno rešitev, saj je Tomotu slab kilometer pred Podgradom, še tretjič v tistem večeru, spet spustila guma.

"Vedno, ko sem na tem prekletem hribu, gre nekaj narobe. Vedno!"

Janče Tomota očitno ne marajo. Zakaj, ne vem. Jasno pa mi je, zakaj je ta kraj poimenoval zona somraka. Kot mi je bilo pojasnjeno, niti ni edini, ki tako misli. Bitke s podivjano podrastjo in ugrezajočim blatom so ob Gradolskem potoku pred nama bili že drugi. Bojda je šlo pri nekaterih celo tako daleč, da je šlo že skoraj za las.

V Podgradu, do katerega sva potem pripešačila (no, pešačil je Tomo, jaz sem pa poskakovala zraven njega na kolesu), sva potem naložila kolesi na avto in se zapeljala do Petrola v Šiški. Tam sva popila še vsak eno kavico, potem pa odvrgla mene pred mojim blokom, Tomo pa se je odpeljal nazaj v Hrastnik. Ko sva si rekla lahko noč, je bila ura natanko 1.15.

Kratka večerno-nočna tura se je tako spremenila v pravo nepozabno dogodivščino. S flikanjem, gaženjem, rinjenjem in izgubljanjem. Na kratko, imela sva se imenitno.

Preden končam, pa še tole. Tudi včeraj se je bliskalo. Celo nebo je bilo spet belo. Ampak o kakšni paniki z moje strani tokrat ni bilo sledu. When you know better, you do better. Zdaj vem kako je s tem in tokrat bi z veseljem in v miru popila tisto toplo kavico, ki mi jo je takrat na Vrheh pokvaril strah pred neznanim. Učimo se, učimo. Celo življenje se samo učimo.

Nekaj slikic z dvema mini filmčkoma vmes pa tule. Klikni.

P.s. Previdno z nastavitvami glasnosti. :) Moj glas zna biti hudo glasen.

Ko se prebudi Krištof Kolumb

Prejšnja nedelja je bila namenjena raziskovanju. Alpinica, magelan in jaz. Po gozdičkih, travnikih in še kje.

Začelo se je tam nekje pod Toškim čelom, ko sem se v duhu Krištofa Kolumba podala iz glavne ceste na neznano makadamsko cesto. Najprej sem prišla do neke razpadajoče kmetije, kjer me je z njive prijazno pozdravila starejša gospa. Po parih besedah, sem jo vprašala, če pot naprej kam vodi.

"Ah, kje pa, včasih je bila tam sicer pešpot danes pa tu nihče več ne hodi."
Krištof v meni se prebudi.
"Pa grem lahko vseeno tu naprej, vas ne moti?"
"O seveda, vi kar, samo ne vem, če boste daleč prišli."

Pa se je uštela gospa. Po gozdu in lepi pešpoti sem se prebila kakšnih 100 višinskih metrov višje in prišla ven na glavni cesti. Moja prva "odkrita" pot! Za posladek sem se po njej spustila še nazaj navzdol.

Gospa je tokrat molzla kozico, ki je stala kar na okenski polici razpadajočega dela kmetije, brez vrat in oken.

"Ja, kje jo pa imate, kozico?", rečem nasmejano.
"Ah, sama skoči gor, da jo laže pomolzem. Ste našli pot?", še doda.
"O sem, vse do ceste sem prišla. In sedaj, ko to vem, vas mogoče še kdaj obiščem."
"O kar, sem vesela, če se kdo oglasi."
"Pa živite sami tu?"
"Ne, z možem sva."
"Je težko?"
"Ah, gre. Vam mladim je danes verjetno še težje, ko je tako težko dobiti službo, mar ne? Mi vsaj imamo tisto pokojnino, četudi je majhna."

Nenadoma mi je postalo tako zelo hudo. Vrnila se bom. Res se bom. Cel kup stvari imamo doma, ki jih ne rabimo in se samo valjajo po podstrešju. Mogoče bodo prijazni gospe prišle bolj prav. Naslednjič jo bom vprašala, ne vem še kako, ampak bom poskusila. Če bo za, se nazaj pripeljem s tovornjakom. :)

Ampak potrebno je bilo iti naprej. Proti Dobrovi. Vmes sem sicer še malo skrenila s poti in raziskala še "desni breg", potem pa končno na Jazbino in potem še na Ključ. Na dva mala nizka hribčka, ki bojda skrivata nešteto prečudovitih gozdnih potk. Tako mi je bilo vsaj rečeno.

Po kolovozu, ki se skriva za kapelico, sem se zagnala v prvi klanec. Prevozila sem ubogih nekaj deset metrov "navpičnega" kolovoza, nato sem se vsa hlastajoča za zrakom sesedla. Ni šlo več pa pika. Naprej sem šla peš. Rečeno mi je bilo tudi, da je na desni strani kolovoza lepa pešpot in res je bila tam. Če sem že mogla riniti, je to zagotovo bolje početi po potki, kot pa po dolgočasnem kolovozu. Strmina je nato malo popustila in spet sem se lahko vozila. Pa je prišel nov klanec na vrhu katerega me je skoraj kap. Ob pogledu na naslednjega sem tako v dobro svojega srca stopila dol s kolesa, še preden se ja ta sploh pošteno začel. In tako je šlo počasi vse do prvega vrha.

V mislih so mi pa odzvanjale besede "avtorja" te ture.

...zelo strmo in ponavadi razrito...precej strmih odsekov, vendar je vedno potem tudi malo daljša izravnava...V5/V6...

Vem, da si sedaj mislite: "No, saj si bila opozorjena, da bo tako, kaj sedaj jamraš?"

Že, že, ampak to bi moral človek napisati z velikimi debelimi rdečimi črkami in na koncu dodati še tri klicaje. Potem bi ga mogoče malo bolj resno jemala, tako mi je pa ta "mala" podrobnost preprosto ušla iz spomina. In davek za površno branje sem bogato plačala. No, ampak vseeno, tudi peš se daleč pride. Šla bi pa tako in tako.

Potem se je zgodil en mali čudež. Nenadoma se je namreč sredi gozda, izza drevesa, prikazala čisto prava nuna! Saj vem, da tudi nune hodijo, ampak sredi gozda, v popolni "nunski opravi"? Mogoče je pa tam gor iskala stik z Bogom. Mogoče. Bojda si mu med trpljenjem najbliže, kaj pa jaz vem o tem. Meni osebno je bil takrat namreč veliko ljubši gospod Lucifer. Tam nekje v 5. krogu pekla sva prav prijetno kramljala in z izbranimi besedami preklinjala določene osebe.

Ah, pa je bilo na koncu le vse poplačano. Čudovite gozdne potke in popoln mir. Orientacijo sem spet prepustila magelanu, ki ga nikoli več ne spustim iz rok. Z njim grem tudi na konec sveta. Niti enkrat se nisem zgubila, kar je zame svojevrsten podvig. Določena štirikraka križišča potk so mi za kratek čas mogoče malo kravžljala živce, ampak sem dokaj hitro odkrila pravo smer. Hecno, še največ težav sem imela na delu poti, ki je bil markiran.

Celotno mini prečenje se je potem zaključilo s popolnoma zgrešenim spustom v Brezje pri Dobu, za katerega pa sem bila tokrat kriva sama. Opisano turo sem namreč malo priredila, saj sem nameravala nadaljevati pot proti Dragomerju, vse do podpeškega jezera in nato gor na Mali Vrhek, kjer me je pod brezo pri Rajkotu in Bredi čakalo hladno pivo. Najbolj nagravžen kolovoz kar sem jih kdaj videla, v obliki razritega jarka polnega kamnov, peska in oranžkastega gruščastega blata, pa je naredil svoje. In ker sem še navaden zelenec, sem potem polovico poti prehodila še navzdol, preklinjajoč samo sebe. Dragomer in vse ostalo sem na koncu spustila. Pet ur na in ob kolesu je bilo za tisti dan pač dovolj.

Takoj po prihodu domov sem potem pri Tomotu vložila še uradno pritožbo nad zahtevnostjo ture, ki mi jo je posredoval. Pa sem hitro dobila zelo preprost odgovor: "Maja, to nisu ljudi, to su beštije."

No, zdaj vsaj vem zakaj v opisu ni bilo nobenih klicajev. Na to turo se gredo nekateri pač spočit. Eh, še malo pa bom tudi jaz taka. :)

Slikic tokrat ni. Nekatere stvari so pač take, da te tako zelo potegnejo in posrkajo vase, da slik niti ne potrebuješ. Še več, z njimi bi jih kvečjemu razvrednotil, zato se zavestno odločiš, da jih boš raje nosil kar v sebi. Edino pri tejle si nisem mogla pomagati, da ne bi pritisnila na sprožilec.

You shall not pass!

Avgustovske Zreče in moja prva nočna tura

Na Pohorju s kolesom še nisem bila in čas je že bil, da malo bolje spoznam še tiste kraje. Z Natašo in Lukatom sem se tako zmenila, da smo v prvi polovici avgusta skupaj za štiri dni najeli apartma v Zrečah.

Odhod v ponedeljek ob 7.40 z vlakom iz Ljubljane do Pragerskega in od tam počasi do Zreč. Vsa moja prtljaga, ki sem jo že dan prej izročila Nataši, je z avtom še isti dan prišla za mano. Vožnja z vlakom je hitro minila, tako kot vedno, na železniški postaji v Pragerskem se je zgodila pa čarovnija. Čas se je zavrtel za celo stoletje nazaj.

Na postaji je bil prijeten lokalček, v njem so sedeli le trije ljudje, dva domačina in natakarica. Iz zvočnikov se je slišalo glasbo, ki je glasno odmevala po celi postaji. S kavo in sendvičem sem se pridružila njihovemu brezdelju, ves čas sem pa imela občutek, da se bosta tam nekje izza ovinka nenadoma prikazala gospod in gospa, ona v dolgem krilu in z dežničkom, on pa s palico in klobukom. Potem se bosta usedla in čakala na vlak. In vlaki so prihajali in odhajali. Glas iz zvočnika jih je napovedoval in to je bila edina stvar, ki me je vsakič znova prenesla v današnji čas. Drugače bi tam kar obsedela. Res je bilo lepo.

Magelan je bil spet moj vodnik. Vozil me je od Pragerskega skozi Spodnjo vas, Kovačo vas, Prebukovje, Šmartno pri Pohorju do najvišje točke, smučišča Sv. Treh kraljev. Kolesarska poslastica. Mislila sem na Rajkota in kako zelo bi užival. Spet mi je uspelo sestaviti čudovito turo. No, v tistih koncih to niti ni težko, saj je tam vse čudovito. Na vrhu sem si privoščila malo daljši postanek, ravno toliko, da sem lahko vase spravila pečenico z zeljem in hladnega radlerja. Sledil je spust v Nadgrad, skozi Zlogono vas in Oplotnico do Zreč, ki se je sprevrgel v pravo pustolovščino. Iskala sem namreč bližnjico v obliki pešpoti, ki bi me pripeljala naravnost v Nadgrad in šele po četrtem poskusu, ko sem že skoraj obupala, mi jo je uspelo najti. Tanko pešpot skrito v travi, ki sem jo potem skoraj polovico prehodila. Sem se pa sama sebi vseeno zdela blazno kul. V Zreče sem prišla okoli petih popoldne. Tam so bili že Nataša, Luka, Neža in Maruša.

Naslednji dan nisem šla nikamor, ker je močno pihalo, pa še utrujena sem bila. Cel dan sem tako preživela z »noro« družino in na koncu dneva sem bila izmučena.

Sreda je bila namenjena raziskovanju. So kraji, ki mi ostajajo v spominu in za katere vem, da se bom s kolesom še vrnila. Rogla z okolico je tisti dan postala eden izmed njih. Pravljična dežela s čudovitimi gozdički in lepimi potkami. Sodeč po množicah ljudi s košaricami pa tudi pravi gobarski raj.

Četrtek je minil v razvajanju in uživanju. Savna, bazen in ljubi, ljubi mir. Pa to ni bilo le leno poležavanje, ampak predpriprave na mojo prvo nočno turo, ki me je čakala tisti večer. Iz Zreč sem se tako odpravila pozno popoldne, ob 21.30 sem bila v Celju namreč zmenjena s Tomotom. S taistim Tomotom, ki smo ga čmrlji nekaj časa nazaj srečali na Kumu, s taistim, s katerim sem se še ne en teden nazaj podala na veliko »Vsekumsko turo«, kot jo je v hecu poimenoval in kjer me je spet okužil s skritimi gozdnimi potkami in zelenimi travniki.

Celje nama je služilo za izhodišče, saj sva bila od njega oba enako oddaljena. Jaz iz Zreč, Tomo pa iz Hrastnika, oborožen z lučkami. Potem pa proti Preboldu, čez Podmejo na Vrhe, spust v Izlake in tam čez Litijo do Ljubljane. Tomo nama je bil za navigatorja in popolnoma sem mu zaupala. Blažena nevednost, dokler traja. Nekje pod Kotečnikom, mi je namreč z mirnim glasom rekel: »Maja, zdaj pa globoko vdahni in ne se preveč razburjat. Malo sva zašla s poti.»

Točno ob polnoči, ko je bilo za nama že dobrih 250 metrov nepotrebnega vzpona zvem, da sva »malo« zašla s poti. Pa sem ga vseeno poslušala…in vdahnila. Drugi del prepustim vaši domišljiji.

Ampak tako pač je pri Tomotu, nič ni vklesano v kamen. Ta bi lahko blodil celo noč in še cel dan, pa ne bi niti trznil. Spal bi, ko bi bil utrujen, jedel, ko bi bil lačen. Za takšne ljudi potrebuješ ali jeklene živce ali pa živalsko kondicijo. Jaz nimam ne enega ne drugega. Imam pa nekaj drugega, hitro pozabljam.

Malo pred Preboldom, ko sva bila končno spet na pravi poti, sva se ustavila na bencinski postaji, kjer sem si zaradi vseh prestanih muk zlahka izborila pravico do sladoleda. Potem sva se usedla v travo, naslonila vsak na svojo stran drevesa in uživala v sladoledu. Iz Tomotovega nahrbtnika je priromala še termovka z vročo kavo, ki sva si jo izdatno privoščila. In potem sva kar sedela in sedela, kramljala o tem in onem in nikamor se nama ni mudilo. Le kam, noč naju ne more več ujeti. Edino, kar nama je mogoče malo zbilo moralo so bile besede »rahlo« vinjenega mladeniča, ki naju je po parih besedah prijazno označil za navadna brezveznika.

»Samo do Podmeje gresta? Pha, jaz se bom zdajle usedel na kolo in se odpeljal vse do Logarske doline in potem direktno na Pavličevo sedlo.«

Jah, vsak po svoje. Pa sva ga vseeno imela na sumu, da bo že po naslednjem popitem pivu pozabil na Pavliča in se podal kar direktno na Grintovec.

Ja, vse to se je dogajalo ob enih ponoči. Na bencinski postaji v Preboldu. V nekem drugem svetu, drugačnih dimenzij, ko pobegneš od vsega in pred vsem. Edino, kar te ves čas gleda in spremlja je le ena velika debela luna in nihče drug.

Od Prebolda sva se potem odpravila navzgor proti Podmeji in potem še do najine najvišje točke, na Vrhe. Nebo nad nama je bilo zvezdnato in brez oblačka, opazila pa sva prve strele nekje daleč stran na vzhodu. Celo nebo je tako vsako minuto dobesedno zažarelo. Lepa nočna tura je tako grozila, da se bo spreobrnila v mojo najhujšo nočno moro. Strah se je začel počasi plaziti vame in težko sem požirala slino.

In kmalu je prišlo do nesporazuma. Tomo bi na vrhu sedel na klopci, v miru pil kavo in užival v prekrasni noči, jaz bi najraje čim prej pobegnila dol.

»Eh, ne sekiraj se«, je stoično rekel Tomo. »V skrajnem primeru se pred dežjem lahko še vedno zatečeva v tistole cerkvico par metrov stran.«

Cerkvico sredi črne teme na višini 860 metrov, 60 kilometrov stran od Ljubljane. In to naj bi me pomirilo? Pa sem se skušala vživeti v njegov optimizem, vendar me je žareče obzorje, ki je spominjalo na sodni dan, spravljalo v obup. Živčno sem goltala drugo porcijo kave in se mučila s frutabelo. Tomotova ravnodušnost me je jezila, najraje bi ga zadavila, kar sem mu dala tudi jasno vedeti. Vso pot navzdol sem bila potem tiho in se smilila sama sebi.

Dežja seveda ni bilo vso pot do Ljubljane, bil je le v moji glavi. Grozljiv dež z uničujočimi strelami in orkani, ki rušijo vse pred seboj. Ah, uboga jaz in moja bujna domišljija. In ubogi Tomo, ki me je moral prenašati. Par kilometrov stran od Zagorja sva spet naredila krajši postanek. Ker ne znam biti tiho, sem mu zabrusila, da je navaden brezčutnež, ta pa me je le čudno gledal. Presenečen je bil nad mojo reakcijo, saj ni vedel, da me je bilo res tako zelo strah. Žal mu je bilo, nato je bilo žal še meni in spet sva bila prijatelja. Popila sva še zadnje kapljice kave, pojedla vsak svoj sendvič in se sprehodila čez viseči most. To zadnje je bilo kar tako, za hec. Do Ljubljane sva imela potem še dobrih 40 kilometrov, lučke nisva več rabila, saj se je medtem že zdanilo.

Od Litije do Ljubljane sva se vozila ob Savi. Meglice in sveže jutro so me ves čas spominjale na to koliko je že ura, kaj vse je že za nama in moje zaloge energije so se počasi, a vztrajno, iztekale v vrteča pedala. Tomo očitno ni bil istih misli. Dobesedno skakljal je zraven mene, jaz bi se pa najraje ulegla v travo in zaspala. Takrat je bilo za nama že dobrih 140 km in 1250 metrov višinske razlike. V Zalogu sva se ustavila na najini zadnji kavi, kjer sva se potem tudi poslovila. Jaz naprej proti Šiški, Tomo nazaj do Hrastnika. Kako mu je to uspelo mi še danes ni čisto jasno.

Domov sem prišla popolnoma izmučena, žal pa mi ni bilo niti za minuto. Vožnja ponoči je namreč svojevrstno doživetje. Vidiš stvari, ki jih podnevi ne, temu dodajte še tisto luno od prej, ki nama je ves čas svetila in lahko vam je jasno, da se moj kratek oddih v Zrečah ne bi mogel lepše končati.

Malo slikice iz mojih potepanj najdete tu. Klikni.

Za posladek pa še en mini filmček iz moje prve nočne vožnje, meni v čast, by Tomo. :) Klikni.

P.s. Lučka je res zakon. Priporočam.

Mangartska pentlja z Vršičem

Zgodnje vstajanje je napovedovalo naporno turo. Lepo klasično kolesarsko turo. Z začetkom in koncem v Kranjski Gori, vmes pa čez Predel, na Mangart in na koncu še na Vršič. Tokrat smo bili trije, Damjan in jaz ter Matej, ki naju je našel preko našega foruma. Ob osmih smo se zmenili, da se dobimo v Kranjski Gori.

Takoj smo si bili všeč. Matej ne komplicira in očitno je, da je »turist« tako kot midva z Damjanom. S seboj ima namreč fotoaparat, z rezervnimi baterijami. Sveže gorenjsko jutro je kot nalašč za ogrevanje in ker bo dan še dolg šparamo z močmi. Poleg tega se nam nikamor ne mudi. Po dobrih dveh urah smo na Predelu. Spopademo se z našim prvim vzponom. Mangart. Gor še nisem bila, nobeden od nas še ni bil, zato sploh ne vemo kaj nas čaka. Pot je iznad vseh pričakovanj - čudovita. Najprej nas vodi skozi gozd, potem se odpre. Pasemo si oči na panoramskih razgledih, čeprav malce nesrečni, ker ne vemo kaj sploh gledamo. Nihče od nas se pač ne more pohvaliti s kakšnim izjemnim poznavanjem hribov. Vsepovprek so sicer leteli predlogi, kaj bi lahko kaj bilo, ki pa jih tu, v kolikor želim ohraniti našo čast, ne bom omenjala.

1850 metrov. Odcep za kočo na Mangartu ali še više do sedla na »mangartsko pentljo«, kot smo jo poimenovali. Samo hvaležna sem lahko Damjanu in Mateju, ki nista niti enkrat samkrat podvomila, da ne bi šli čisto do vrha. Sama sem, priznam, razmišljala, da bi šla kar naravnost v kočo. Ne zato, ker bi bila tako zelo utrujena, ampak predvsem zaradi strahu, da mi bo potem zmanjkalo moči za naskok na Vršič. No mislim pa, da vam je lahko vsem jasno, da bi si raje odrezala obe nogi, kot pa da bi pustila, da bi se xy-kromosomi odpeljali naprej brez mene medtem, ko bi jaz počivala v koči. Še dobro, da je bilo tako, saj je bilo na sedlu prekrasno. Še Mangart, ki je bil ves čas naše vožnje zakrit s sivimi oblaki, se je v tistem kratkem času, ko smo bili na vrhu, popolnoma odkril. Popolnoma. Mangart. Tako blizu in hkrati tako daleč.

Na sedlu ne ostanemo prav dolgo, saj je kazalo, da se lahko vreme vsak hip sprevrže. Nevihta na 2000 metrih pa zagotovo ni mačji kašelj. Kot smo zvedeli kasneje je tisti dan po celi Sloveniji padal dež, na nas, še danes ne vem kako, pa ni padla niti ena sama kapljica. Hitro poslikamo vse kar se poslikat da in se kot mali razigrani otroci spustimo navzdol. Vmes seveda skočimo še do koče, kjer se okrepčamo in spočijemo, nato se pa poženemo navzdol do naše najnižje točke tistega dne, Kala-Koritnice na višini 450m.

V dolini nas dočaka neprijetno presenčenje. Sonce prežene oblake in začne neusmiljeno pripekati. Drug za drugim vozimo v popolni tišini. Ne vem sicer kaj je po glavi hodilo obema fantoma, zase vem, da sem se ves čas spraševala kaj za vraga mi je tega treba. Oguljena fraza, da bolj ne bi mogla biti, vendar tako je bilo. Spet tisti trapasti in večni »Zakaj to počnem?«. V glavi si skušam urediti misli, da se mi vse skupaj ne bi zagravžalo. Pa je težko. Sonce žge, utrujena sem, boli me rit. Končno pride prva tabla. 50. Od nje pa do vrha nas loči še 1000 metrov višinske razlike in 12 kilometrov. Damjan in Matej sta hitrejša in kmalu ju zgubim izpred oči. Ostanem sama. Nekako se moram zamotiti, zato začnem šteti ovinke. Ves čas pa razmišljam samo o tem kaj vse je še pred mano.

Sem že na nadmorski višini 700 metrov, še 900 metrov torej. To je še več kot Krim! Pa se na Krim ne spravim kar tako. Utrujenost leze vame, Vršič mi gre počasi na živce. Sama pri sebi se odločim, da se tega ne bom več šla., saj nima smisla kolesariti, če uživam le polovico časa, drugo polovico pa samo trpim.

41. ovinek kaže 1001 meter nadmorske višine. Usedem se v travo, iz nahrbtnika privlečem jabolko. Opazujem hribe. Ne vem kaj gledam, a je vseeno lepo. Nekje na desni vem, da se skriva Jalovec, a je skrit za oblaki. Sama sebe glasno prepričujem, da uživam, pa ne vem, če si verjamem. Potrebujem načrt. Do vrha je še 600 metrov višine in 16 ovinkov. Naslednji postanek bom naredila pri 35 ovinku, potem pri 30, potem bom pa že na vrhu. Takoj mi je lažje. Pa veselje ne traja dolgo. Tabel ni in ni. Kje so? Cvilim kot otrok, ki v trgovini ne dobi svoje igrače. Vse je v glavi. Res je. In v moji glavi takrat ni bilo nič. Vedela sem, da se moram nekako spraviti v red, če ne se bom ustavljala na vsakih 500 prevoženih metrov. Vsi pa vemo, da je to najhuje, saj je potem še toliko težje nadaljevati. V glavi se mi vrtijo najbolj neumne pesmi, kar jih poznam, smilim se sama sebi in histerično kričim za motoristi. To zadnje mi je še najbolj prijalo. Končno, 35. ovinek! Hitro dol! Pojem pol sendviča, drugo polovico si prišparam za 30 ovinek. Malenkosti, ki so me držale pokonci.

Medtem začnem sanjati še o Damjanovih limoninih bonbonih in Matejevi čokoladi. Preklinjam še njiju, ker sta mi pobegnila. Pa v resnici sploh nisem bila jezna, ker bi sama naredila isto. Ampak o tem takrat nisem razmišljala, ker lepih misli nisem bila zmožna. Samo še pet ovinkov, najdaljših pet v mojem življenju. Kočo že vidim, do nje me ločita še dobra dva kilometra in 200 metrov višinske razlike. Glava je že zdavnaj zbezljala po svoje, vozim kot robot, brez kakršnegakoli užitka.

Skoraj sem na vrhu, še malo. Vidim Damjana, ki čepi in me že slika. Iz sebe skušam spraviti nasmehu podoben izraz, kar ni težko, saj se mi smeji samo do sebe. Ura je 18.24. Konec je. Padel je tudi Vršič.

I hurt myself today, to see if I still feel, je rekel Johnny Cash v eni izmed svojih pesmi. Ja, včasih je tudi to potrebno. Preizkusiti samega sebe in doseči meje svojih zmogljivosti. Trpeti, a hkrati čutiti. Apatija ubija. Rutina ubija. Trpljenje, naj bo psihično ali fizično, pa krepi. Izostri vse tvoje čute. Ceniti začneš stvari, ki jih prej sploh ne opaziš. Limonin bonbon in košček čokolade.Tale tura me ni pognala do skrajnih meja mojih telesnih zmogljivosti, sem bila pa na robu psihičnih in takrat ti ne pomaga niti sto kilogramov mišic. Vse je v glavi. Samo v glavi.

Danes, ko to pišem, to vem in naslednje leto bo zagotovo lažje. Naslednje leto? Ja, naslednje leto. Damjan je predlagal, da ta tura postane tradicionalna. Brez razmišljanja sem mu pritrdila in komaj že čakam, da zopet pozdravimo Mangart in k hudiču pošljemo Vršič. Ampak tokrat izkušenejši, trpežnejši, predvsem pa z zavestjo, da zmoremo.

Še slikice. Klikni!

Z očetom na Ojstrico

Rana ura, zlata ura. Če greš v hribe z mojim očetom, tu pač ni heca. Odhod iz Ljubljane je bil že ob 5.00. Današnji cilj je bila Ojstrica, planina Podvežak nama je služila za izhodišče.

Dobrih petnajst kilometrov makadamske ceste do tja je bilo dovolj, da je bil oči celo pot tiho. Vsak kamen, ki je priletel v avto, ga je zabolel bolj kot, če bi ga vrgel vanj. Strašil me je, da bo avto zakuhal, ker ni vajen takšnih vzponov, amortizerji bodo šli, ker jih bodo na podvozju stolkli kamni, ob povratku bo moral potem še menjat gume, ki bodo do Ljubljane seveda ostale brez profila.

Na parkirišču je že nekaj avtomobilov. Hitro se preobujeva in na plano privlečeva vsak svoj GPS. Najprej preveriva baterije, nato vklopiva vse, kar se sploh vklopit da in greva. Navkljub vsej mašineriji v napačno smer. Kaj pa table tako čudno postavljajo! No, čeprav tudi tista pot ni bila napačna, le kakšen ovinek dalj bi naredila.

Pot do Kocebekovega doma mine brez posebnosti. Med potjo se igrava z najinima igračkama, meriva, primerjava, se kregava in pametujeva. Je že tako, da midva nisva kar tako.

Kocbekov dom na Korošici. Naročiva čaj. Ko pride deklica z računom, oči prijazno vpraša:

»Kaj pa, če vam midva plačava vse skupaj, ko se vrneva nazaj iz Ojstrice? Saj bova potem še jedla, pa da ne boste dvakrat računali?«

Dve leti nazaj v Gomiščkovem zavetišču pod Krnom mu je to še uspelo, na Korošici pa ga deklica le čudno pogleda. Ja, tisti dobri stari časi so očitno minili. Odnesel jih je turizem.

Na Ojstrico greva po zahodni strani. Piha, potem spet neha in posije sonce. Slačim in oblačim se na vsakih 15 minut. Višje, ko greva, hujši postaja veter. Pod anorak zato navlečem pulover, še več, na glavo si posadim še očetovo kapo. Debelo zimsko kapo. Sredi julija. Pa se takrat ne bi branila niti rokavic. Oči jamra, da ga bo infarkt, mene zebe, nikoli pa nihče od naju ne pomisli, da bi se obrnila nazaj. Naj bo dež, veter ali mraz, gor je treba in pika. Zakaj? Ne vem. In mi pravimo, da hodimo v hribe, ker je tam tako zelo lepo.

Vrh. 2350m. Oči od nekod privleče 40 let staro planinsko knjižico. Posebej za današnji dan jo je izbrskal iz prašnih predalov, da bi vanjo slavnostno pritisnil žig. Na Ojstrici namreč še ni bil. Na žalost se je moral zanj obrisati pod nosom, saj ga je, če citiram, »banda lopovska« ukradla. Zato pa je žig na Triglavu privezan z verigo za tovornjake. Drugače bi vsak dan novega gor nosili.

Na vrhu se veter igra z oblaki in nama postopoma razkriva prečudovite razglede na okoliške vrhove. Jem sendvič in skačem naokrog s fotoaparatom. Lepo je.

Navzdol se spustiva po drugi strani, saj nama je zdaj, ko sva že plačala, vseeno. Pot po grebenu do Male Ojstrice je pregrešno lepa in presega vsa najina pričakovanja. Še o vetru ni več ne duha ne sluha. Očitno se je odločil, da bo tisti dan kraljeval le na zahodni strani, kar nama popolnoma ustreza. Na Mali Ojstrici naju pričaka še prijetno presenečenje v obliki mini Aljaževega stolpa. Nad njim sva tako navdušena, da skoraj plačava članarino klubu lopovske bande. Na srečo je trdno pribit ob tla.

Na planino Podvežak se vrneva po isti poti. Nekje na pol poti naju ujame dež. Mirne duše se oblečeva, zaščitiva še oba nahrbtnika in vse najine aparature in počasi nadaljujeva pot navzdol. Dež »a la carte« je rekel oči. Ravno toliko, da naju je zmočilo, ampak spet ne toliko, da bi bila premočena. Popoln zaključek dneva. V koči na planini Podvežak se ustaviva da pojeva še odličen ričet in sirove palačinke z borovnicami, nato se pa v poznem popoldnevu odpeljeva nazaj proti domu.

Tisti, ki hodite v hribe, se kdaj vprašate kaj vas vleče gor? Jaz vem. To, da lahko stojim sredi prečudovite zelene planote, velike za deset nogometnih igrišč in...nič ne vidim. Nobene hiše, nobenega grdega avtomobila, nobenega hrupa, smradu, kričanja, bledih obrazov. Vzporedni svet eno nadstropje višje. Kjer najdeš mir in neokrnjeno naravo. Mogočno naravo, ki nikomur ne prizanaša in ti hkrati toliko nudi. In se počutiš majhnega in tako zelo nepomembnega vpričo velikanov, ki se dvigajo vsepovsod okoli tebe. Tu ni važno kdo si in kaj si, preprosto si. Stran od ponorelega sveta, samo eno nadstropje više. Šele tu si vesel vsakega, ki ga srečaš, pa čeprav ravno od tega bežiš navzgor. Prijazen nasmeh in pozdrav planinca. Srečno! Preprosta beseda, ki jo spodaj v dolini sploh ne slišiš, tu pa se ti usede v srce in ti odzvanja še dolgo potem, ko je bila izrečena. Srečno! Ker je iskrena. Samo eno nadstropje više.
Še slikice. Klikni.

Julijska Lendava in Panonski maraton treh dežel

Petek. Zbudim se ob pol sedmih. Katastrofa. Z Rajkom in Bredo sem zmenjena že čez slabo uro, zunaj pa lije. Potem zapiska mobitel. Odhod je prestavljen na deveto uro. Odlično. Z velikim veseljem nazaj zaspim.

Ura je deset in že se peljemo proti Lendavi. Deževati je nehalo, čeprav je vreme še vedno kislo in oblačno. Rajko spet preseneti.

»Majči, greva potem s kolesi iz Ptuja do Lendave?«
»Ha?«, rečem napol odstotno.
»No, če se ti ne ljubi, nama ni treba.«
»Kaj pa vreme?«, vprašam.
»Eh, bo.«
»Prav, pa pojdiva.», odgovorim in nazaj zadremam.
Ptuj. Zavijemo na parkirišče pred trgovinski center. Najprej na kavo, potem gre Breda v trgovino po vodo, midva pa k avtu. Kolesa dol, kolesarske hlače gor. Pojemo še sendvič, se poslovimo in že vrtiva pedala proti Lendavi. Magelan je najin vodnik in danes se izkaže preko vseh meja. Celih debelih 70 kilometrov naju vodi po osamljenih poteh, mimo glavnih cest, čez polja in vasice. Res čudovit tale štajersko-pomurski konec.

Prispela sva v Lendavo. Apartma najdeva brez težav in ko odpreva vrata kar obnemiva. Kraljevsko! Še bele kopalne plašče smo dobili. Hitro se preoblečeva in že letiva proti bazenu.

Voda! Mrzla voda! Kako zelo paše! Plavamo sem ter tja in...predemo.

Ležim na ležalniku in lovim še zadnje sončne žarke. Rajko in Breda sta šla že gor, jaz pa kot kraljica čakam, da me pokličeta k večerji. Ko mi zazvoni telefon in pridem nazaj v apartma se moram uščipniti. Teto Bredo bi najraje objela. Makaroni z bolonjsko omako, zelena solata in hladen sok. Vse lepo pripravljeno, prava nagrada za prevoženih 70 kilometrov. Po kosilu se javim za pomivalca posode, pa mi še to komaj pustita. Skuham nam še kavo in ob enajstih že vsi spimo.

Naslednje jutro vstanemo ob osmih. Meni še na kraj pameti ne bi prišlo, da bi zjutraj skočila do bazena, še dobro, da Rajko in Breda mislita namesto mene. Jutranje kopanje je pač nekaj najlepšega. Med pripravami za na kolo skušam pomiriti Bredo, da je magelan 100% zanesljiv, vendar je le-ta vseeno skeptična. Za vsak slučaj s seboj vzame še zemljevid.

Pridemo pred recepcijo, kjer nas že čaka Damjan. Prišla je tudi naša Tanja z malo Živo. Z Rajkom se spogledava. Dojenček in Breda. Štart ob pol desetih je resno ogrožen. Potrebno je hitro ukrepati, zato Bredo grobo odtrgamo od vozička, Tanjo pa napodimo nazaj domov. Gremo proti centru Lendave. Od tam pa proti Bukovniškem jezeru, kjer nameravamo narediti eno lepo kratko krožno turo po okoliških vasicah. Vse skupaj ne bo prišlo več kot 45 kilometrov.

Kmalu pridemo do jezera, kjer se razidemo. Z Damjanom skočiva pogledat kam vodi pot v hrib, Rajko in Breda pa naju bosta počakala pri jezeru. Na žalost takrat še nismo vedeli kako zelo ohlapen pojem predstavlja besedna zveza "ob jezeru".

»Damjan, imaš signal na telefonu?«
»Ne.«
»Hudiča, jaz tudi ne. Le kje sta? Narediva še en krog.«

Potem končno zazvoni. Rajko je.
»Pa kje sta vidva?«, vprašam razdraženo.
»Eh, vaju tako dolgo ni bilo, pa sva šla kar naprej. Se dobimo v Bogojini.«, reče, kot da je to nekaj popolnoma normalnega.

Tu ne bom nič več dodala. Sorodniki so le sorodniki in radi jih moramo imeti ne glede na vse. To sem si morala večkrat na glas ponoviti, da sem obdržala glavo na mestu.

Snidenje v Bogojini.
»Ja kje sta se pa vidva tako dolgo obirala?«, hudomušno vpraša Rajko.
Še dobro, da se znam obvladati, če ne bi mu zbila čelado z glave in ga pahnila s kolesa.
Tako sem pa le zarenčala nazaj, »Le kje!«, in se odpeljala naprej. Čmrlji pa za mano. Končno spet vsi na kupu.

Da zaključim. Naša mala avantura se je končala tako, da smo iz predvidenih 45 prišli na 72 kilometrov. Nazaj v Lendavo smo prišli okoli treh popoldne. Damjana smo »vrnili« Tanji in Juretu, mi pa po svoje. Breda se je spet izkazala za nepogrešljiv člen v naši prehranjevalni verigi, saj se je že na poti do doma ustavila v trgovini in domov privlekla sveže pečenega piščanca. Skupaj z mrzlo paradižnikovo solato je izginil v dobrih 15 minutah. S polnim trebuhom smo potem odšli na bazen sprat iz sebe utrujenost današnjega kolesarskega izleta. Potem pa ležalnik, knjiga, sladoled in adijo skrbi. Prekrasen dan.

Ura je devet zvečer. Končno smo vsi zbrani. Tanja, Jure, Damjan, mi trije in Sebastijan in njegovi Renata in mala Sara. Mala Živa že zdavnaj spi. Jure za svojih trideset let dobi stekleničko medice, drugega nimamo. Eh, pa je vseeno vesel. Noč je mirna, vse kar nas vznemirja so komarji. Sedim na sredini in jih opazujem, moje čmrlje. Rajko, Jure, Sebastijan in Damjan po moško kritizirajo vse športne trenerje, kar jih je na tem svetu, Breda, Tanja in Renata pa po žensko, z iskrivimi učki, govorijo o malih štručkah. Tanja kar žari, ko govori o svoji Živi. Lepo jo je poslušati. Nepopisno sem vesela sem, ker se vsi tako lepo razumejo. Prepričana sem tudi, da bi se naši pogovori zavlekli še v pozno noč, če nas ne bi jutri zjutraj čakal naš maraton.

Dan D. Maraton treh dežel. 105 kilometrov. Štart na Hrvaškem ob 9.00 iz Sv. Martina na Muri, potem na Madžarsko, preko Slovenije in spet nazaj na izhodišče. Glede na to, da je do tja slabih petnajst kilometrov se odločimo, da se na štart zapeljemo kar s kolesi. Za odhod določim dokaj zgodnjo uro, za vsak slučaj, če Sv. Martina ne najdemo takoj. Pa še štartne številke moramo dvignit. No, previdnost je sicer lepa lastnost ampak, ko smo že ob osmih zjutraj, v polni bojni opremi, kot prvi stali in čakali na štart, smo se počutili rahlo trapasto. Eh, je bilo pa več časa za slikanje in klepetanje. Rajko najde še organizatorja maratona in poklepetamo še z njim. Potem se bašemo z zastonj slanim pecivom, pijemo kavico in debatiramo o naši strategiji vožnje. Vsi gledajo vame, sem pač šefica in moja beseda ja zakon.

»Takole je. Poskrbite, da se bom dobro počutila. Želim si vožnje v zavetrju, ves čas dovolj hladne pijače na razpolago in seveda primeren tempo. To je danes naša taktika. Če naredite to, vam obljubim, da vas vse pripeljem na cilj.«

Ima sploh smisel razlagat kakšna je bila njihova reakcija? Čeprav ne vem zakaj, meni se zdi to popolnoma logično. Tudi veliki Armstrong je imel svojo ekipo, ki je na Touru skrbela zanj. Zakaj potemtakem ne bi čmrlji skrbeli za svojo šefico?

Dvajset kilometrov pred ciljem. Zadnji današnji klanec, samo slabih 300 metrov dolg, meni se zdi pa kot, da ga nikoli ne bo konec. Sonce tako pripeka, da dobesedno zakuham. Jure, Damjan in Sebastijan so verjetno že v senčki na vrhu, za mano sopiha le še Rajko. Očitno res sopiha, saj mu skupinica mladih fantinov, ko pripelje mimo njih, zaskrbljeno reče:

»Polako, samo polako.«

Če ne bi bila tako izžeta, bi se na ves glas zasmejala. Tako pa le na hitro zadušim nek čuden zvok, ki ga iztisnejo ven moja pljuča in trpim naprej. Na vrhu v senci zagledam tri čmrlje, napol nage, prepotene in rdeče v obraz, ki se polivajo z vodo. Dokaj klavrn pogled. Sonce je dotolklo tudi njih. Tudi sama dobesedno padem s kolesa in se jim pridružim.

Na cilj prispemo točno ob dveh. Pet ur samo potrebovali za 108 kilometrov in slabih 300 metrov višinske razlike, z vsemi postanki vred. Zadovoljni smo pa še toliko bolj, ker tokrat nismo bili zadnji. Koliko jih je bilo še za nami, tu sploh ni važno. Važno je, da nismo bili zadnji! Bravo čmrlji.

Še zadnji skok v bazen. Najslajši! Mimo mene blaženo plavajo čmrlji. Srečni so. Tako zelo smo vsi srečni. Za nami je prečudovit vikend. Še danes ne morem verjeti kam smo prišli. Ves se je začelo kot navaden hec, štirje čmrlji, Tanja, Jure, Aleš in jaz. Danes nas je že deset, imamo svoje majice, svoj forum in hodimo na maratone 200 kilometrov oddaljene iz Ljubljane. Najlepše je pa to, da pri tem še prekleto uživamo.

P.s. Še slikice. Klikni.

S šefico na Kumu

Po dolgem času spet reportaža.

Projekt Kum in štirje čmrlji. Začelo se je v Trbovljah. Dva sva tja prišla z vlakom, druga dva s kolesom iz Litije. Za klepet ni bilo časa, Kum nas je čakal. In smo šli, gor v klanec. Jaz, ki imam letos narejenih največ kilometrov in največ višinskih metrov, sem spet vozila zadnja. Edina možna razlaga, ki se je lahko domislim za to nepravičnost, leži v XY – kromosomu. Druge ni!

Na vrhu smo. Sončimo se ne, ker je prevroče, zato pa jemo ričet in se pogovarjamo. O naši poti navzdol. Vsi naši upi ležijo v majhni škatlici, kjer imam naloženo pot, ki nas bo pripeljala do Ljubljane. Nejevernim čmrljem skušam pokazati kako zadeva deluje. Potem me nekdo zmoti, pogledam stran, nekam pritisnem in moj, od sonca in vseh naporov rdeč obraz, kar naenkrat postane prosojno bel. Naložena pot namreč izgine! Izbrisala sem jo! Čmrlji! A ne znajo biti tiho?

Še dobro, da sem imela rezervni načrt. Nekaj ubogih opornih točk raztresenih vsepovprek po zemljevidu, ki pa nam bodo služile vsaj za približno orientacijo. Vse drugo je v moji glavi. In če to reče človek, ki mu je orientacija španska vas, je razlog za skrb tu. Še dobro, da čmrlji tega takrat še niso vedeli.

Plačamo in gremo. Na poti navzdol pa kar naenkrat švignem mimo človeka, ki mi je taisto pot, ki sem jo par minut nazaj zbrisala, narisal na zemljevidu in poslal po mejlu. Pa ga še v življenju nisem videla, prepoznam ga le iz slik. Ker pa se vse zgodi tako hitro, sem, preden se dobro zavem, že petdeset metrov nižje. Tomooooo! Klinc, nazaj gor pa ne grem! Se bomo že nekako znašli.

Pofočkamo prvo točko in zavijemo na gozdno cesto. Dokler ne bo nobenih novih odcepov smo varni. Pa pride prvi.

»Naravnost!«, rečem suvereno.
Pride drugi.
»Levo!«, rečem, že malo manj suvereno.

Izkaže se da upravičeno, saj se kar naenkrat makadam konča, pred nami pa se nariše travnik. Hmm? Kam zdaj? Neka čudna in neizrazita pot se vleče po sredini. Ja, ni druge, gremo naprej. Pa je tudi travnika kmalu konec in znajdemo se na nekakšnem gozdnem kolovozu, ki se že po parih metrih razcepi. Po občutku zavijemo na desno.

»Kako kaže?«, vprašamo Aleša, ki je šel naprej.
»Ja, tu je neka pot.«
Minuto kasneje, ko se pot sumljivo zoža, spet vprašamo.
»Aleš, kako kaže?«
»Nazaj, nazaj! Vsi nazaj! Tu so samo še borovnice!«

Odlično! Nazaj na izhodišče torej. Smer - levo. Tokrat vodim jaz. Oči imam ves čas na magelanu, da ne bi preveč skrenili s smeri. Smeri? Vse kar smo imeli za orientacijo je bila ena sama uboga točka na zemljevidu, poimenovana Križ. Opazite ironijo? Če jo najdemo, smo rešeni. Od tam naprej vemo, da moramo levo.

»Maja, koliko metrov je še do Križa?«
»Magelan mi kaže dobrih 350m.«
Kmalu se vprašanje ponovi.
»Maja koliko metrov je še do Križa?«
»Blizu smo, še dobrih 350m metrov.«
»Kako 350 metrov? Kaj ni bilo to že prej? »
»Bodi tiho in vozi naprej!«

Čmrlji! Samo za zgago so!

Medtem so se razmere na »cesti« še bolj zaostrile. Tako imenovani gozdni kolovoz se je namreč skrčil na pol metra široko potko, ampak neka pot pa le je. Pa sem to prehitro rekla. Spet se znajdemo na travniku, preko katerega vodijo le neki žalostni sledovi, ki pričajo o tem, da je tu nekoč nekdo hodil. Nekoč. Dolgo je že od tega. Pogledam nazaj. Presunljiv pogled. Moji ubogi čmrlji se prebijajo skozi meter visoko travo. Tulijo, da jih pika trava in žgejo koprive. Žge jih tudi sonce. Vidim, da me potrebujejo.

Vzpodbudno jim rečem: »Pogum čmrlji, pogum. Še dobrih 350 metrov pa bomo pri Križu!«

Samo srečni zvezdi se lahko zahvalim, da se je tam nekje spodaj pod travnikom narisala neka mala potka. Razdražen čmrlj lahko namreč kaj kmalu piči. In moji čmrlji so bili že dokaj blizu. Hitro se spustim navzdol in potka se kmalu razširi v pošten kolovoz. Kar naenkrat smo na makadamski cesti. Rešeni smo!

Aleš sedaj lahko odvržeš časopis. Danes boš spal doma!

Tik pred zloglasno točko, imenovano Križ, pa nam nasproti pripelje, kdo drug kot, Tomo! Nam nič jasno. Od kje se je vzel hudič? Srečali smo ga, ko je še brcal v klanec proti Kumu in sedaj je že tu. Veselje ob snidenju s staroselcem Kuma pa kaj kmalu izpuhti.

»Me je že kar malo skrbelo za vas. Že skoraj eno uro sedim tu in pijem pivo, o vas pa ne duha, ne sluha.«

Ja res vzpodbudno. In le koga od nas to briga!

Jure poskuša premeteno rešiti našo čast in z navdušenim glasom glasno reče: »Našli smo novo pot! Čudovita je. Malo čez gozd, pa čez lepe travnike, res pravljično. Zato je vse skupaj malo dalj trajalo.«

Mogoče bi mu prevara še uspela, če ne bi zraven njega z izbuljenimi očmi in z opikanimi nogami hropli trije bledi čmrlji. Tomo nam tako ne nasede. Škoda. S tistim pivom v trebuhu bi ga z veseljem poslala čez tiste naše visokogorske pašnike. Malo še poklepetamo, pove nam kaj vse nas še čaka, nato se poslovimo in gremo vsak svojo pot. Mi proti Podkumu, Tomo pa…že kam.

Po parih stotih metrih razritega kolovoza, se cesta končno umiri. Vmes naletimo še na lokalno tekmovanje v streljanju glinastih golobov. S tekmovalci se želimo na vsak način spoprijateljiti, da nas ne bi pomotoma še kdo ustrelil. Ker se za nas nihče ne briga prav dosti, gremo užaljeni naprej. Zopet pridemo na asfalt, ki ga še nikoli v življenju nismo bili tako zelo veseli. Pa še navzdol gre! Vožnja spet postane užitek in brenčimo po cesti kot, da bi se na novo rodili. Hura, asfalt! Civilizacija! Asfalt! Asfalt!

Veselje pa na žalost ne traja dolgo, saj se kmalu spet začne. Malo gor in malo dol. Ne konca ne kraja. Prijetno brenčanje, ki je še na dolgo nazaj odzvanjalo pod Kumom tako nadomestijo kratki in odrezavi stavki izčrpanih in od sonca presušenih čmrljev.

Jure
»Pa ne že spet ta hudičev klanec! Ta sonce mene ubija! Znorel bom!«

Aleš
»V življenju še nisem videl toliko makadama! Jebemti je vroče! Crknil bom!«

Damjan
Turn autopilot on. Insert data. Enter.
Direction: Litija. Enter.
Speed: 20km/h. Enter.
Distance: 25km. Enter.
Autopilot is now ON.

Jaz?
Jaz sem pa uživala v naravi okoli sebe in si veselo požvižgavala. Mi kdo ne verjame? Nič hudega, papir prenese vse.

Da pa ne bo pomote. Bolj, kot so jamrali, bolj so uživali. Ja, ti čudni čmrlji, le kdo bi jih razumel?

In končno - Šmartno pri Litiji. Rodni kraj dveh čmrljev, Damjana in Tanje. In ker je danes kolesaril Jure, je z malo Živo ostala doma Tanja. Pa ni samo poležavala, pričakala nas je namreč z odličnim kosilom. Z užitkom smo tako pospravili zelenjavno juho, mlad krompirček, zrezek v omaki, solato, kavico in še sladoled. Tanja, le kaj bi mi brez tebe?

V senčki na vrtu smo potem še dolgo razpravljali o naši dogodivščini, potem pa sva se z Alešem počasi poslovila. Damjan je bil tako in tako že doma, Jure pa se je v Ljubljano odpeljal z avtom.

Naju z Alešem pa je do Ljubljane čakalo še dobrih 40km, ki so se na koncu že pošteno vlekli. Skozi vrata svojega stanovanja sem tako dobesedno padla. Kum je svojo nalogo odlično opravil.

Povzetek. Tisoč štiristo metrov višinske razlike prigarane na žgočem soncu in 100 km za prva dva čmrlja in 75 km za druga dva. Ja tako je to, če se odpraviš na turo s šefico. Z njo ni heca!
Še slikice. Tokrat ne samo moje. Tudi Damjan je bil priden. Klikni!

Junijske Luče

Zmanjkuje mi besed. O vsem sem že pisala. Samo še ponavljam se lahko. Na koliko različnih načinov lahko človek sploh še opiše kolesarsko turo? Občutki so isti, trpiš enako, le kraj se zamenja. Naj spet pišem o svoji vožnji z vlakom, o čudovitih razgledih, o sopihanju v klanec, bežanju pred temnimi oblaki, zgodnjem vstajanju, o razmišljanju zakaj počnem, kar počnem. Bežim ali živim? Vse to sem že napisala, večkrat.

Tokrat sem bila v Lučah. Na turistični kmetiji, kjer sem preživela štiri res čudovite dni. Kaj pa mi je ostalo v spominu od teh dni? Marsikaj.

Gospa Jožica in njena odlična kuhinja. Najine skupne kavice in pogovori. O njeni mladosti in življenju na kmetiji, kako je bilo včasih in kako je danes.

Ne bom pozabila simpatične punce, ki mi je postregla s kavico v majhnem lokalčku v Lučah, ko sem čakala kaj bo z vremenom, in potem kar prisedla zraven. Punca o kateri sem v eni uri zvedela več (in ona o meni), kot sem zvedela v treh mesecih o kateremkoli alpinistu. Kako odprti in iskreni so nekateri ljudje. Pri takšnih ti potem ni žal niti ene samo pretečene minute.

V četrtek sem prišla. Do Kamnika sem šla z vlakom, nato pa čez Podvolovljek v Luče. Naslednji dan sem potem kolesarila po panoramskih cestah nad Solčavo in nad Lučami.

V soboto se je iz Ljubljane k meni na obisk pripeljala Maja. Na vrh Raduhe in v Snežno jamo sva šli. Prvih deset minut hoje sva slikali kot obsedeni. Vsako drevo, vsako travo, druga drugo, krave, hribe. Uživali in vzdihovali sva od vsega lepega. Sami v hribih. Neverjetno. Še danes ne morem verjeti, da nisva niti enkrat zašli in to midve, ki sva se sposobni izgubiti sredi Ljubljane. Spet mi gre na smeh, če se spomnim njene živčnosti, ko se je ves čas do vrha Raduhe otepala mušic, ki je nikakor niso pustile pri miru.

»Maja nehaj me slikat, če je pa toliko muh okoli mene! To se bo vse videlo na slikah! Pa še vsa sem rdeča v obraz! Počakaj malo! Da se pravilno postavim.«

In potem na vrhu Raduhe, me pocuka za rokav medtem, ko poslušam neko gospo, ki razlaga kje je kakšen vrh. »Ej, Maja, kje sva že midve zdajle?«

Majo moraš imeti rad, ker se ob njej popolnoma sprostiš in hkrati umreš od smeha. Poleg tega je še najbolj prijazno in iskreno bitje kar jih poznam. Resnično.

Iz vrha sva se potem po drugi poti navzdol spustili še do Snežne Jame, ki se nahaja na višini 1500m. Tam je bil že cel kup ljudi. Postaviva se v vrsto. Že po dobrih desetih metrih spusta po stopnicah navzdol (pa sploh še nismo bili v jami) je temperatura padla za kakšnih 15 stopinj. Neverjetno, kaj lahko naredi narava. Sredi junija sva tako puhali toplo sapo, ki se je sproti ohlajala v majhne oblačke in se zaviti v anorak tresli od mraza. Pa naju to ni ustavilo, da si ne bi vsakih pet minut povedali kako sva druga drugi hvaležni za tole čudovito malo dogodivščino. V jamo smo se spustili po strmih železnih lestvah. Preživeli sva obe, čeprav je bila Maja, če jo citiram, »živčna ko hudič«. Iz plus trideset stopinj sva tako v parih minutah prišli na minus ena! In spet sta pela najina fotoaparata, no bolj Majin, ker moj v temi rahlo odpove. Na koncu jame nam je vodič postregel še z glažkom žganja in rahlo opiti sva se odvlekli nazaj na sonce. Dneva pa za naju še ni bilo konec. Na kmetiji naju je čakalo še slastno kosilo s sladico. Ob kavici sva potem v eni uri klepeta rešili še cel svet, potem sva se pa, tako kot se znava le midve, ganjeno poslovili. Draga moja Majči, hvala za res prečudovit dan, najlepši od vseh štirih dni. Čimprej morava ponoviti. Čimprej!

Četrti dan, ki se bo žal izkazal za zadnjega, je sledil še izlet s Primožem, ki se je odzval mojemu vabilu na kolesarskem forumu. Šla sva na Icmanikovo planino. Sonce nama tisti dan celo pot ni prav nič prizanašalo. So pa čudoviti razgledi vsaj malo odtehtali najino trpljenje. In veter, no bolj nežna sapica, ki je zapihala na vsake dva do tri kilometra. Pa sva jo zato tembolj cenila, četudi naju je komaj oplazila. Malenkosti. Če jih občutiš, ti lahko močno polepšajo dan. In midva sva jih.

Nazaj grede se je pa zgodilo. Čista coprnija! Na gladkem asfaltu, ravno dovolj začinjenim s ščepcem peska, mi je po klancu navzdol na čisto navadnem ovinku, slabih dvesto metrov pred ciljem, spodneslo kolo.

»Ne vstajaj Maja, ne vstajaj. Sedi pri miru.«, slišim popolnoma miren in jasen glas Primoža, ki je bil takoj pri meni. Kako zelo sem takrat potrebovala slišati te besede, ve samo tisti, ki se mu je to že kdaj zgodilo. Nekaj časa, še sama ne vem kako dolgo, sem potem samo sedela pri miru, javkala in čakala. Kje bo najprej in najbolj zabolelo. Zlomljeno ni nič, to vem takoj, samo peče. Peklensko peče! Moja koža je ostala na asfaltu, jaz bi jo pa tako rada nazaj! Pogledam levo nogo. Ni hujšega, malo je opraskana, bo pa zato kmalu plava. Pogledam še komolec. Ojoj! Krvav in zatečen. Boli pa vse enako. Vse tako zelo boli! Da sem mogla biti tako neprevidna!

Primož me tolaži: »Ne sekiraj se. To se zgodi mimogrede. Vsakomur. Tudi meni se je že.«

In začne pripovedovati o svojih padcih in poškodbah. Jaz pa še vedno sedim na tleh in samo poslušam. Takoj mi je malo lažje, ker tako vsaj malo pozabim na svojo bolečino. Raje do krvi oskubljen komolec, kot pa takšna rana, da bi lahko vanjo stlačila cel prst. Uf! Dobro sem jo odnesla. Počasi vstanem in odpeljeva se še tistih dvesto metrov do kmetije. Dvesto metrov! Popolnoma nepotreben in tako zelo trapast padec! In kako malo je treba, drobec sekunde, pa se ti cel dan lahko obrne na glavo. Pa sem imela tokrat srečo. Lahko bi bilo še huje, veliko huje.

Po slabi uri že komaj hodim. Primož je imel prav, jutri s kolesarjenjem ne bo nič in nekdo bo moral priti pome. Pokličem sestro Natašo, ki živi najbliže, v Kamniku. Najprej nekaj mencam, nato vprašam: »Nataša, bi Luka lahko prišel pome?« Pa sem že vnaprej vedela kakšen bo odgovor, zato je še toliko težje prositi. Ker zaradi svoje lastne nerodnosti nekomu drugemu uničiš dan. Rano na komolcu si medtem močno izperem in gospa Jožica mi čez polije arnikino olje, ki me spomni na babico. Za hip pomislim, kako bi ji bilo pri srcu, ko bi me videla takole obtolčeno. Verjetno bi se ji kar zmešalo od skrbi. Babica, včasih te res pogrešam, ne veš kako zelo.

Grem gor v svojo sobo in vse stlačim v nahrbtnik. Še zadnjič pojem kosilo in potem čakam. Luka se kmalu pripelje na dvorišče. In saj ne morem verjeti kaj zagledam zadaj v avtu - Maruško! Luka je s seboj pripeljal angelčka!

»Poglej Maruška, kako je teta padla. Vidiš tu, na komolcu?« In ko tiste velike očke žalostno gledajo moj obtolčeni komolec, me kar naenkrat nič več ne boli. Primem jo za roko in skupaj gremo gledat zajčke, pa dva debela pujsa, pa kokoške, pa kravice. Potem se gugamo v gugalnici in brskamo za igračami, ki jih je za majhne otroke na tej kmetiji v izobilju. Z Lukatom in gospo Jožico zraven pijemo kavico in klepetamo. Spet mi je lepo. Bi se ta nesrečni dan lahko sploh še lepše zaključil? Hvala Luka, hvala Maruška in hvala tudi tebi Primož. Za družbo in vso pomoč. Gospa Jožica, k vam se pa zagotovo še vrnem!

Spet sem v Ljubljani. Čez dan počasi odkrevsam v trgovino. Tam sem verjetno edina potolčena, počutim se pa bolj zdravo od vseh tam. Res majhna cena za štiri tako čudovite dni. Kar smeji se mi in zalotim se, da šepam še bolj, kot bi bilo to v resnici potrebno. Poglejte vse te moje športne poškodbe. Poglejte mojo ubogo roko, belo od spreja za rane, ki mi ga je navsezgodaj zjutraj iz lekarne prinesla moja zlata mami. In poglejte to modrico! Uf, kako boli! Ah, ljudje smo včasih tako zelo smešni. No, mogoče sem pa samo jaz taka. Saj ne vem.

Ja, tam v Lučah je bilo lepo. Popoln mir. Pozabila sem na vse skrbi. Na svet, ki me je čakal na oni strani hriba. Na službo in na vse tiste obveznosti, ki so nam vsem včasih tako zelo odveč, so pa nujno potrebne da preživimo. Sreča je pa kot zmuzljiva kača, ampak jaz sem jo te dni za kratek čas vseeno uspela prijeti za rep. In verjeli ali ne, nič ne ugrizne nazaj. Poskusite kdaj!
Še slikice. Klikni!

Čmrlji na Malem maratonu Franja 2008

Šefica, kdaj bo reportaža? Napiši reportažo! Dajmo, dajmo, čakamo!

Pa je ne bom!

Sem se odločila, da tokrat bo pa malo drugače, to reportažo bomo namreč napisali vsi skupaj! Spodaj pod objavo preprosto kliknite na »komentarji« in napišite kratek komentar, mogoče anekdoto, vtis, vaše občutke o včerajšnjem dnevu, pa je uspeh zagotovljen. Pa če bo en stavek, bo pa en stavek.

Če smo Franjo zvozili skupaj, pa dajmo o njej še skupaj kaj napisati. Vas moram počasi izbezati iz vaših brlogov.

Najmočnejši so čakali na najšibkejše in z ramo ob rami smo pribrcali do cilja. Res je bilo lepo biti del tako uigrane skupine, malce zmešane in zmedene, na trenutke tudi malo preveč razpuščene, ampak vseeno enotne in požrtvovalne.

Rajko je rekel, da za našo vožnjo sploh ni izraza. Za razliko od čebel na specialkah, ki se v vodstvu izmenjujejo po točno določenih pravilih, so bila "naša pravila" vpitje in zmerjanje.

Vozi bolj počasi! Kam divjaš? Ne delaj luknje! Stoj! Počakaj ne ostale! A boš kaj gledal nazaj ali ne? Egoist! Damjan, šibaj naprej in ustavi tiste norce spredaj. Sebastijan, rdeč karton! Aleš, suspendirala te bomo! Opozarjam vas, danes bodo letele glave. Bolj PO-ČA-SI!!!

Prišlo je že tako daleč, da nihče več ni hotel voziti prvi, ker se je bal, da ga bodo ostali ozmerjali, da vozi prehitro oziroma še huje, prepočasi.

Kaj mečkaš? Potegni! Rajko, nehaj se pogovarjat! A je to sploh kakšna hitrost? Zaletel se bomo, nehaj zavirat! Jure, a ti sploh znaš vozit? Dajmo, pritisni! Ne moreš, kaj ne moreš! Umakni se potem s prvega mesta! Nazaj! Zaradi tebe bomo zadnji! Bolj HI-TRO!!!

Pa naj še kdo reče, da je preprosto biti čmrlj!

Ampak na cilj smo pa le prišli. In čmrlji moji, ker ste bil tako zelo pridni in me v vsem ubogali, sem vam pripravila posebno presenečenje. Preprosto pritisnite PLAY in naj filmček govori zase. Upam, da vam ob gledanju zažarijo učke, da vas preplavijo spomini in se vam na obraz prikrade tudi kakšen nasmeh. Pa ne pozabite na zvok! Pa prosim bodite milostni, saj je to moj prvi takšen filmček. Sčasoma bodo pa tako dobri, da jih bomo z Rajkotovo pomočjo predvajali kar na RTV. Takoj za polnočnim klubom.

Lepo se je bilo voziti z vami!

Še več slikic pa drugače najdete tule. Klikni!

Filmček pa najdete tudi v video galeriji, če boste imeli slučajno kakšne težave s predvajanjem na blogu. Klikni!

Vaša šefica

P.s. Ob prvi priliki se zapeljemo pa še na stadion, da oklestimo te vaše "dolge kilometre", ki ste si jih vsi naštimali na vaših števcih! Le od kdaj ima Mala Franja 102 km!? Sramota!

Ko udari Krim!

Današnji načrt. Zjutraj s stricem Rajkom štartava iz Šiške. Nekje na Ižanski cesti se nama bo pridružil še Jure, ki naju bo spremljal do Podpeči. Tam se bo poslovil in odpeljal naprej proti Borovnici, midva z Rajkom pa gor do Krima. Nato se bova spustila nazaj do Iga in skočila še gor na Mali Vrhek, na pečenega piščanca, ki ga bo, če citiram strica, »za nas heroje« pripravila teta Breda. Takšen je bil prvotni načrt. Na žalost pa je nekaj prišlo vmes in stric Rajko ni mogel na Krim. Še vedno pa je veljalo povabilo na kosilo na Malem Vrhku.

Z Juretom tako sama opraviva z ižansko nižino, pri odcepu za Rakitno se posloviva. Poženem se v klanec.

Nekje na pol poti srečam gospoda, ki se ob cesti baše z jagodami.
»Ne morem kar mimo, če jih je pa toliko!«, pojasni.
Nasmehnem se mu v pozdrav in kolesarim naprej. Kmalu me dohiti in nekaj časa vozi vštric z mano. Toliko, da si izmenjava najina kolesarska načrta. Jaz na Krim, on pa le do Rakitne. Čez dobrih deset minut ga spet najdem ob cesti, vsega rdečega od jagod. Ko že hočem mimo, stegne dlan polno nabranih jagod in mi jih hoče kar med vožnjo stisniti v roko. Za moč! Tokrat ne morem mimo. Ustavim se. Naslednjih nekaj minut skupaj stikava za kislimi jagodami s priokusom svinca in govoriva o maratonu Franja. Glede na to, da me na Malem Vrhku čaka kosilo se žal ne morem predolgo zadrževati, zato se kmalu poslovim in grem naprej.

Gospod me do odcepa za Krim ni več dohitel. Glede na količino jagod, ki sem jih videla ob cesti, tudi dvomim, da je ta dan sploh prišel do Rakitne. Rakitna bo tam še celo leto, jagode pa vprašanja kako dolgo še. Naj vam teknejo, prijazni gospod!

Pot do Krima se vleče. Makadamu ni ne konca ne kraja. Tik pred vrhom me objame megla. Začne rositi. Pa ne že spet! Na Krim pridem skupaj z dežnimi kapljami in hitro skočim v kočo. Po štampiljko in sladoled. Ljudi je le za peščico, med njimi tudi nek kolesar. Ker zunaj pada dež, se zapleteva v kratek pogovor. Od kje prihajam, kam grem. Spet sem tista, ki se prva poslovi. Pa me na svoji gorski mrcini kmalu ujame. Govoriva še nekaj o kolesarjenju in kolesarskem forumu Tabla. Omenim, da zadevo poznam, saj sem ravno pred kratkim bila na poskusni turi za transalp, o kateri je bilo govora tudi na forumu (klikni). On pa vzklikne: »A ti si ta čebelca!« O ti zlomek! Sedaj se bomo že tako prepoznavali? Nato predlaga, da se lahko skupaj spustiva po drugi poti, ki je bolj zanimiva, predvsem pa krajša. Joj, kako bi šla! Samo kaj, ko je vse mokro in si ne upam. In vprašanje kaj njemu pomeni beseda »lepa pot«. ;)

Vožnja navzdol je blatna, umazana. Od premočenega makadama vse šprica in kolo v hipu spremeni barvo. Gledam gor in ugibam kaj naj naredim. Naj grem še gor do Malega Vrhka ali naj se raje čim hitreje poberem nazaj domov? Se mi zdi, da je to vse kar še počnem zadnje čase. Gledam v nebo in glede na stanje oblakov predvidevam svojih naslednjih petnajst minut. Nenadoma zagledam kolesarja, ki se muči navzgor v klanec. Hmm, nekam čudno znan se mi zdi. Ne saj ne more biti…ne, ni mogoče! Pa je! Stric Rajko! Stric Rajko mi je prišel nasproti! Prevzame me nepopisno veselje in spet posije sonce, četudi samo v mojem srcu. Nisem več sama in v dvoje je vse tako zelo lažje!

Vsa vesela snidenja skupaj nadaljujeva pot navzdol. Veselje pa ne traja dolgo. Dež! Stisneva se pod prvo drevo ob cesti in čakava, da preneha. In čakava, in čakava. Dež pa pada, in pada. Vedno bolj. Po dobrih dvajsetih minutah sva oba popolnoma premočena in premražena. Ampak se ne dava. Smejiva se najini nesreči in s črnim humorjem premagujeva mraz in nemoč. Čvekava o vsem in ničemer. Dež pa še vedno pada. Po dobrih štiridesetih minutah se tako odločiva, da morava naprej, navkljub dežju, drugače še zmrzneva. S šklepetajočimi zobmi, ki jih ves čas tiščim trdno skupaj, ker se bojim, da se bom drugače ugriznila v jezik, se tako spet usedem na kolo. Vsa tresoča se počasi odpeljem za stricem. Klanca je k sreči kmalu konec in že sva v Iški vasi. Hitro pod prvo streho, kjer se končno lahko preoblečem v še edino suho majico, ki jo premorem in malo pojem. Narediva še par slikic in naprej, v prvo gostilno na topel čaj.

Čaj deluje kot balzam in reživa se kot pečena mačka, vsa zadovoljna, ker sva končno na toplem in suhem. Sama se kradoma odvlečem še v stranišče, kjer porabim skoraj polovico straniščnega papirja, da vsaj malo popivnam vodo iz »spužve«, ki se je zaredila v mojih kolesarskih hlačah. Drugače mi do doma še zmrzne rit! Kosilo na Malem Vrhku pa tako in tako odpade. Ali pač?

»Ti, Majči, a greva še na Mali Vrhek? Gor imamo vse za preobleči, mokre cunje vrževa na električni radiator, se najeva piščanca in odideva domov kot gospoda. Suha in sita!« Bolj star bolj nor, ja. Samo kaj, ko sem tudi jaz tam nekje, med ta norimi. In ideja sploh ni tako slaba. Vožnja v klanec bo namreč odlično zdravilo za preganjanje mrazu. Prav, pa pojdiva! Pokličeva teto Bredo in se ponovno »prijaviva« na že zdavnaj odpovedano kosilo.

Pot navzgor mine v soncu. Stric Rajko vriska, jaz se pa režim. Spet je toplo. Na Malem Vrhku doživim prvovrsten sprejem, saj me teta Breda samo usmeri v kopalnico, kjer so me že čakale suhe hlače, majica, nogavice in brisača. Iz kopalnice se vrnem kot prerojena. V kuhinji pa že tako zelo diši!

Kmalu za nama se na Mali Vrhek pripelje še oči, ki je ravnokar prispel z morja. Pride tudi sestrična Mateja z Boštjanom in njunim enomesečnim fantkom Jakatom. Vem, da se nenehno ponavljam in da sem že kičasta, ampak dobre volje in smeha je bilo spet v izobilju.

Siti, spočiti in vsi zadovoljni z iztekom dneva, smo se potem stric Rajko, teta Breda in jaz odpravili skupaj proti domu. Oči je ostal gor. Jutri navsezgodaj jo namerava mahniti peš na Krim. Vso srečo, oče!

Ja, tako je to. Če ne greš, ne prideš. Če ne čutiš, ne doživiš. In včasih zadošča že par minut, da se ti zgodi nekaj lepega. In po tem dogodku si potem zapomniš cel dan. Samo prepoznati ga moraš znati in se ga zavedati. Zdaj pa vse to pomnožite z deset. Ko je takšnih trenutkov v celem dnevu nešteto. Ko sploh ne veš kje začeti. Drobne malenkosti, ki naredijo eno popolnoma navadno nedeljo tako zelo posebno. V tem je hec. To so tisti dnevi, ki te nahranijo, ti dajo moč in energijo, ki te osrečijo. In zaradi takšnih dni je lepo živeti.

Še slikice. Klikni.

Na Kotovo sedlo peš, na Krvavec pa s kolesom

Dva čudovita dneva kar skupaj.

Sobota. Bila sem na Kotovem sedlu pod Jalovcem v okviru VTK memoriala, ki ga vsako leto organizira AAO. O sami organizaciji ne bi zgubljala besed, ker je ni bilo. Šlo naj bi za pohod na Kotovo sedlo, ki naj bi mu sledilo družabno srečanje akademcev vseh generacij v spomin trem umrlim akademcem (VTK so njihove začetnice - Franc Vavpotič, Slavko Tominec in Igor Kovačič), ki so leta 1950 umrli pod Jalovcem. No, na koncu nas je bilo vsega skupaj manj kot 10.

Kako sem sploh tja prišla? Zvečer ob devetih me pokliče Domen, eden izmed naših tečajnikov, če bi jutri šla na VTK. Hmmm? Mamljivo. Kotovo sedlo ima 2100m, to bo že kar lepa tura, štarta se iz Tamarja, tam že tudi dolgo nisem bila, pa še veselo bo.

Zjutraj ob sedmih sta me tako na avtobusni postaji pobrala Domen in Rastko (Domnov prijatelj), na bencinski črpalki na Celovški pa se nam je pridružil še Igor, tudi letošnji tečajnik. Družba izbrana se je potem podala proti Tamarju. Tja smo prišli okoli devetih in seveda zamudili uradni štart ob osmih (kasneje smo zvedeli, da ga sploh ni bilo). O sami poti ne bom zgubljala besed, ker je bilo neverjetno lepo. Spet sem v hribih. Srečna kot hudič. :) In še dobro, da smo imeli Igorja, ki je poznal vse vrhove daleč naokoli, kar je pa na takih izletih ponavadi tudi glavna tema. Kje kaj stoji, kdo je kje bil in kaj je tam doživel. Mlajsk! Do bivaka pod Kotovim sedlom je tako minilo, kot bi mignil. Tam smo srečali še dve akademski starosti, ki sta nam tudi povedala, da dirke sploh ni bilo. Ampak mi se nismo pustili motiti. Na toplem sončku smo sedeli pred bivakom, malicali in poslušali zgodbe iz alpinistične preteklosti teh dveh gospodov. Ma, človek bi ju vzel kar sabo domov, tako zabavno in zanimivo ju je bilo poslušati. In to sem iskala, to sem si želela, ko sem se vpisala v alpinistični tečaj, takšne ljudi. Tiste prave planince, ki komaj čakajo, da iz svoje polne malhe dogodivščin kakšno delijo tudi s teboj. Ti pa sediš zraven in z odprtimi usti poslušaš, hkrati pa upaš, da mu jih še dolgo ne bo zmanjkalo. In kako naravnost imenitno se mi je zdelo, ker sem razumela vse te »alpinistične izraze«. Če ne drugega se je že samo zaradi tega splačalo iti v šolo. Ker takšne izkušnje bogatijo človeka.

No vse lepo se mora enkrat tudi končati. Do vrha Kotovega sedla nas je čakalo namreč še dobrih 20 min hoje, zato smo vzeli pot pod noge, se poslovili in šli. Čez sneg do vrha. Kot himalajci. :) Na sedlu je Igor potegnil ven zemljevid, kar je sploh vedno storil, ko smo se kje ustavili in za posladek smo se podali še na bližnji dvatisočak, Špico pod Planjo.

Navzdol grede je bila pa sama uživancija. Po snegu smo se dričali kot, da bi imeli smučke. Je vse dokumentirano na slikicah. No, če sem čisto iskrena, so uživali bolj fantje kot jaz, ker jaz sem do dol prišla bolj kot ne po riti. Na poti smo potem pobrali še tri lanskoletne tečajnike, tiste, ki so bili ob osmih edini na štartu. V Tamarju pred kočo smo potem vsi skupaj sedeli še debeli dve uri, uživali v lepem vremenu in okolici in se res do srca smejali. Zaključek dneva je bil torej takšen kot se spodobi.

Danes me je čakal pa Krvavec. In kolo. Z Juretom sva se zmenila, da se dobiva ob pol devetih v Tacnu, ob devetih pa sva v Vodicah pobrala še Sebastijana. Čmrlji spet skupaj na kolesu. Vendar žal ne za dolgo. Skupaj smo odšli le do mesta Grad, tam je moški del (namesto, da bi bilo obratno!), zavil levo proti spodnji spodnji postaji gondole, jaz pa s cmokom v grlu desno na Krvavec. Letos prvič. Tokrat sem se odločila, da grem pa čisto do Doma na Krvavcu, ne le do žičnice Gospinec kot ponavadi. Prvi klanec, ki se ga vedno najbolj bojim, ker je najhujši, je šel na moje presenečenje brez težav skozi. Tempo sem imela krasen in pedala so se vrtela kar sama od sebe. Glede na to, da sem do Grada komaj prišla, še Sebastijan mi je rekel, da zgledam rahlo utrujena, si lahko predstavljate kako fajn sem se ob tem počutila. Kaj naj rečem, včasih še samo sebe presenetim. Ne vem, mogoče je krivo to, da sem po malem kar zaljubljena v tale Krvavec. Ne vem zakaj. Same lepe kolesarske spomine imam nanj, četudi jih še ni veliko. In tu vedno kaj lepega doživim.

Tudi danes je bilo tako. Nekako 100 višinskih metrov pred prvo postojanko – Turistično kmetijo Pri Florjanu, se mi je namreč na poti pridružil še nek gospod, s katerim sva se od vznožja dalje ves čas dohitevala in prehitevala. Potemtakem je še najbolje, da greva kar skupaj naprej. In sva šla. In sva klepetala o jadralnem padalstvu (mi je dal celo vizitko, če me kdaj zamika skok v tandemu), kolesarjenju, službi (oči in Alenka, bojda se celo poznate) in kaj jaz vem čem še vse. No pri turistični kmetiji so se pa najine poti razšle, saj gospod ta dan ni imel namena iti dalje. Počakal bo še svojo ženo, ki je kolesarila za nama, potem bo pa še na hitro zaplaval med oblake. Za posladek. Blagor enim. Jaz pa naprej. Z istim tempom kot prej.

Do Doma na Krvavcu na koncu nisem prišla, ker sem malce zašla. :) Najvišje sem tako prilezla do dobrih 1600m, tam do enih kočic sredi smučišč. Malo nižje v Brunarici Sonček sta me prijazna gospod in gospa podučila, kje bi morala iti, za naslednjič zdaj vem. Malo sem poklepetala še z njima, na hitro pojedla en jabolčni štrudelj (drugega žal niso imeli), popila kavo z mlekom in švignila nazaj navzdol. Vreme je bilo namreč tako-tako, zato časa za počitek ni bilo. In še dobro, kajti slabih 10 kilometrov pred Ljubljano je začel padati dež. Hitro pod en velik kozolec, kjer sta že vedrila dva kolesarja. Prišla sta iz Cerknega in ju je do doma čakalo še kar nekaj kilometrov. Uf, tokrat sem bila jaz na boljšem. Skupaj smo potem počakali na konec nevihte. No, pa smo le malo premalo počakali, saj je dež kot potres s popotresnimi sunki, še enkrat udaril in spet sem bila mokra. :) Eh, ampak v primerjavi z Vršičem in tistim nalivom, ki me je ujel pred Bovcem je bila to šala mala. Do doma sem pa čisto po Murphyevsko seveda prišla obsijana s soncem.

Se strinjate, da si lahko človek lahko samo želi čimveč takih vikendov?
Slikice iz Kotovega sedla - klikni.

P.s. Izpit za letni del alpinistične šole, ki smo ga imeli ta teden, sem pa tudi naredila. Bravo jaz!

Poskusna tura za Transalp

Vstala sem ob sedmih zjutraj, vse pripravila in odšla. Najprej na bencinsko črpalko napumpat gume. In potem proti Lesnini na Brdu, kjer je bil zbor. Ko sem prišla tja sta bila tam že dva kolesarja iz »naše ekipe«, potem so počasi prišli še ostali. Gulp! Sami »ornk dedci«, stari kolesarski mački, in jaz pišče komaj izvaljeno v svet kolesarjenja.

Prva kriza je potem prišla dokaj hitro, ko smo iz ceste po parih 100m zavili na neko gozdno pot. Pot? Le kakšna pot! Eni čudni jarki, polni blata, korenin, listja! Ajoj! In ne me spraševati kje vse smo se vozili, ker ne vem. Nekaj naše poti ni vrisane niti na zemljevidu. Potem si lahko predstavljate kaj je to bil za en hudič. Dedci seveda za šalo malo po tistih koreninah, jaz pa bolj kot ne peš. V moji glavi pa panika. Maja, pojdi domov, pojdi domov, še 1 km nisi naredila pa si že čisto obupana! Bojda sem bila kar malo bleda, to sem kasneje zvedela. :) Saj to te bodo samo čakal! In sem to tudi predlagala, že po dobrih dvajsetih minutah. Mislim, da bi bilo še najbolje, da se jaz kar obrnem, ker se bomo drugače vozil deset ur in me boste mogli vedno čakat. Pa so prijazno rekli: Eh, se vsaj še mi malo spočijemo.

Zdaj, koliko je bilo v tem resnice, takrat še nisem vedla. Ali so samo prijazni ali resno mislijo? Saj ne bodo imeli nič od ture, če me bodo mogli vsakih 500m čakat. No pa se je vseeno izkazalo, da so resno mislili. Ja tako lepo so "skrbeli" zame, da si lepše sploh ne bi mogla želeti. Vsi tako zelo potrpežljivi, da sploh nisem imela občutka, da me čakajo. Smo se pa res tudi veliko ustavljali in klepetali, tako, da je bil tempo zdržljiv. Pa tudi tiste korenine so se na koncu izkazale še za najbolj zahteven del cele ture. Je bilo sicer še ene par »ubijalskih« odsekov, ampak so šli večinoma navzdol.

In kje to najdejo hudiči! Take lepe cestice so bile speljane po hribu navzdol in navzgor, ampak ne! Je bilo treba vedno zavit na kakšno 30cm široko gozdno potko speljano direktno v gozd, tako na katero se še pes ne bi upal! In vedno, ko smo se kje ustavili, sem po malem otrpnila od strahu in samo gledala kje je kakšna luknja ob cesti v katero se bomo zapodili. Eh, malo pretiravam, čeprav včasih bi šla pa tudi raje kar lepo naokrog. ;)

Druga kriza, ki me je napadla je bila, ko smo se vozili v klanec na Gonte. O Marija (pa nisem verna) kakšen klanec! Dva kilometra take strmine, da mi je šlo kar na jok. Pa še makadam. Kar me je še bolj dotolklo je bilo pa to, da so vsi ostali lepo v miru vozili, klepetali in se zabavali, kot da bi šli po ravnem, jaz pa par metrov zadaj dihala na škrge. Nisem mogla izustit ne a ne ž. Je pa tudi nekaj res. Sam klanec mogoče niti ne bi bilo tako težko zvozit, če bi vedela, da me na koncu čaka samo še spust navzdol in nazaj proti domu. Samo kaj ko so bile Gonte šele na pol poti! In do takrat smo naklepali le malo več kot polovico višinskih metrov! In če me niso že tiste začetne korenine odvrnile od Transalpa, me je ta klanec zagotovo. Sej nisem sposobna zdržat takega tempa! Jaz pa že ne grem na transalp! Kaj da ne, seveda boš šla! Sem si mislila: Ja, a ste vsi na glavo padli! A ne vidite kako se matram, pa še na pol poti nismo!

No na Gonteh je pa svet spet postal lep. Ustavili smo se zgoraj v gostilni na prvem zasluženem počitku. Jaz pa kot v raju. Počivam! In kaj vse naredi topla juhica in mrzel sok. Eh, sej tale transalp bo pa šala mala, če se bomo tudi tam vedno tako ustavljali. ;)

Razmeroma spočiti in siti smo potem odšli naprej. In hopla, kar naenkrat smo prispeli na zadnji vrh - Pasjo Ravan. O kako zelo grd vrh (navadna blatna planota) in hkrati najlepši v mojem življenju! Zdaj pa res samo še dol in proti domu na zasluženo pizzo in počitek. No ja, temu bi se lahko reklo tudi delati račune brez krčmarja. Očitno sem bila edina, ki je tako razmišljala, ker se je že začelo šušljati, da kaj, ko se pa ne bi spustili do Polhovega Gradca po asfaltu, ampak raje po kakšni drugi poti! Meni pa megla no oči! Sem rekla: Jaz, grem samo še dol, vi pa kamor hočete! Vas brez problema počakam lepo v Polhovem Gradcu, pa gremo potem skupaj naprej. No, pa le ni šlo tako zlahka. Je hudič, če imaš opravka s tako fejst ljudmi in potem se jim hitro pustiš prepričati. Pa je padel kompromis. Kaj, ko bi šli vsaj do Črnega Vrha (par sto metrov nižje od Pasje Ravni) čez en lep grebenček? Jebemti grebenček, a moraš obstajat? Hmm, koliko se je treba pa spet dvignt? Eh, slabih 50m. OK. To bo še šlo. In smo šli. Seveda spet v gozd, na korenine. Čeprav tokrat sem pa že kar malo uživala. :) Preživela sem torej še to in kar naenkrat smo po asfaltu drveli navzdol v dolino. Konec je, konec!

Pa res mislite, da je bilo že konec? Ne mine deset minut, ravno pridemo v dolino, ko se en »briht«, že ve kdo je, spomni, da kaj, ko bi mi naše višinske metre lepo zaokrožili na 2000m (do takrat smo jih nabrali že dobrih 1850m)? O jebela cesta, a zdaj pa še to!! A še nimate dost? In seveda, kaj pa drugega, ideja je padla na plodna tla in se razrasla kot plevel. 2000 je pa ja tako lepa številka. In kar naenkrat sem spet brcala v klanec - proti Brišam. Da ja dobimo še tistih 150m. Vse kar sem si uspela izposlovat je bilo le to, da je šlo vsaj po asfaltu. Ker makadama tudi videti nisem več hotela. Je pa res, da sem bila že v takem deliriju, ;) da mi je bilo čisto vseeno, kam me vlečejo. Nekaj sem sicer jamrala, pa se mi zdi, da me nobeden ni resno jemal. Konec koncev sem to počela celo pot, pa sem kljub temu kar lezla za njimi. :)

Suma sumarum: 2050m in 67km! Sledila je še zaslužena pizza v Etni v Podutiku.

Kaj naj še dodam? Glede na to, da sem šla od doma ob pol devetih zjutraj, domov pa prišla ob osmih zvečer, si lahko predstavljate, da je bil dan res poln doživetij. Polovico časa sem sicer trpela, švicala, padala s kolesa in ga rinla peš v klanec, se smilila sama sebi, preklinjala kamne, korenine, blato, vse me je bolelo, ampak kaj ko je druga polovica vse odtehtala. Verjetno je bila kriva družba, ker sem se nasmejala še pa še. S takimi ljudmi iti na Transalp bi bilo res užitek. Bo kar za razmisliti! Samo še noge prepričam pa bo!

Še slikice. Klikni!

P.s. Čmrlji, se zna zgoditi, da me tile gorski norci čisto zasvojijo. Držte me!

Paklenica

Sestavljam glavo, urejam vtise in občutke, da bom vedela kje sploh začet in kaj sploh napisati.

Nekaj nas je v Paklenico prišlo že v četrtek ponoči. V petek zjutraj so se vsi odpeljali v plezališče, jaz sem ostala v kampu. Lahko bi šla zraven in bi malo poplezovala po kratkih stencah, pa mi je bilo kar lepo tam, kjer sem bila. Prvič v takšnem kampu, prvič v Paklenici. In sem šla na obalo. Ležat, poslušat valovanje morja in opazovat galebe. Odklopit cel svet. Samo pljusk, pljusk…vdih in izdih. Paklenica in jaz. Prvič sploh. Pol leta nazaj sem še gledala slike iz njihovih skupnih tur in si mislila, jaz bi tudi, jaz bi tudi! In zdaj sem bila tu. Se je bilo treba ustavit in vse to počasi zaobjet.

Ko me je začelo zebsti, sem šla nazaj gor. Prišla je lastnica kampa in začela pospravljati naše skupne prostore, pa sva malo poklepetali. Kazalo je na dež, zato niti nisem vedela ali naj sploh kam grem ali ne. Potem je pa kliknilo. Pa naj te ujame dež! Ne bo ne prvič, ne zadnjič. In sem vzela nahrbtnik, vanj nametala vso svojo plezalno opremo, če me prime, da bi še kaj splezala, in šla. In je res. Če ne greš, nikamor ne prideš. Če ne gledaš, ne vidiš. Vse je v glavi. In kako gledaš na stvari.

Potem je prišla prva tabla – Nacionalni park Paklenica, in potem še druga. Joj, prihajam v deželo Kremenčkovih, točno tako je zgledalo! :) In ker se mi ni nikamor mudilo sem šla za tablami. Najprej gledat pakleniški mlin, potem še gor do razgledišča. Nikjer žive duše. Samo en kuža je na vrh peljal gospoda in gospo. In jaz - Maja turist. V glavi pa kolo, kolo, kaj bi dala za kolo! Kako hitreje bi šlo. Kam vse bi lahko šla, kaj vse bi lahko videla. Peš je pa samo peš. In po cesti gre počasi. Deset kilometrov, pa nikamor ne prideš.

In potem sem zagledala prvega plezalca! Noro! Saj to sem tudi jaz! Če ne bi v nahrbtniku takrat imela plezalne opreme, bi se s sklonjeno glavo in vsa potrta kaj hitro pobrala ven. Če si v Paklenici moraš plezat. Tako pač to je. In jaz sem bila sedaj del tega sveta.

In hodim naprej. Nore, nore oblike skal, popolnoma neresnične! Vse zeleno, žuborenje reke ob cesti, ptički. In ko pridem do kanjona, se mi v glavi kar zavrti od vsega lepega. Saj to ne more biti resnično! Trumanov show in jaz Truman. Hodim naprej kot v transu. In potem ga zagledam - Aniča kuk! Samo skala, pa mi še nobena ni toliko pomenila. Zakaj? Ker se je na njej odvijalo že toliko zgodb o katerih sem pol leta nazaj lahko samo brala, danes pa stoji tu pred mano! Kje si Maja? Kje si! Se sploh zavedaš? Neopisljivo lepo! In sem se samo sprehajala in uživala. Se usedla v travo in sedela. Šla na nazaj na potko in hodila. Potem sem šla nazaj med naše plezalce, splezala tri kratke smeri in spet peš nazaj v kamp.

Potem so počasi začeli kapljati še ostali. In človek se po malem kar zgubi v taki množici ljudi. Niti ne veš več kaj se dogaja s tabo. Dražljajev je od vsepovsod preveč in preprosto otopiš. Ne veš več kam bi se dal, s kom govoril, kaj bi naredil sam s sabo. Ne funkcioniram najbolje, če je toliko ljudi okoli mene. Pogovarjaš s z vsemi in hkrati z nikomer. Nepomembni pogovori od katerih bolj malo odneseš. Veliko besed brez pravega pomena. Toliko, da preživiš noč.

Pride nov dan. Vstanemo okrog osmih. Inštruktorji nas prvič peljejo plezat večraztežajne smeri. Dan je bil lep. Sonce. In potem pride prva grenka. Inštruktorjev premalo, tečajcev preveč. Vsak bi plezal sam z inštruktorrjem, pa to ni bilo mogoče, ker potem bi vsi težko prišli na vrsto. In nekateri smo morali plezati v navezi treh. Pa so se tega vsi otepali. Vsi bi bili radi sami z inštruktorejm, vsi bi plezali čim višje, čim težje. In srečneži tisti, ki so bili malo boljši in so si dobili svojega inštruktorja. So se ga držali kot klop. :) Več pomeni kaj in koliko splezaš, kot pa da bi pri tem naredil veselje še komu drugemu. In padeš tudi sam v to. Še jaz, še jaz, čim višje, čim višje, da bom imela več kot drugi!

Na koncu sem z dvema fantoma splezala Akademsko smer, 180m visoko, ocena 4b. 4b? Samo? Joj kaj bi dala za 5c! 4b ni nič! Ah, nečimrnost nečimrna! In potem kmalu ugotoviš, da sploh ni važno kaj plezaš, ampak s kom plezaš. Ker, ko ti človek, ki si mu ves čas plezanja nosil vodo, ponudil za jest in z njim doživljal sploh prvič v življenju kako je plezati tako visoko, se smejal in tresel od strahu, par ur kasneje reče, da boš jutri odveč, ker ne bo prostora za tri, si razočaran, seveda da si. Četudi je vse servirano na lep način in posuto s sladkorjem. Pa se samo nasmehneš in ne rečeš nič. In potem pozabiš, ker nima smisla, ostane pa grenak priokus, ne glede na ves tisti sladkor. In vse kar si doživel, zbledi. In kar naenkrat ti je vseeno ali je bilo 100m, 180m, 4b, 5c ali 7a! In si prazen, četudi je bilo takrat, ko si plezal lepo. In je bilo lepo. Uživala sem, ko sem plezala. Iskala kje se bom prijela, kam stopila in kako se bom potegnila meter višje. In ko premagaš gravitacijo na čisto preprost način, ker se ravno na prav način nasloniš in opreš, je občutek čudovit! Ker narediš nekaj, kar si nikoli nisi mislil, da boš lahko. Da je to sploh v tebi. Da si sploh upaš! In pogoltneš tisti cmok, ki se ti nabere v grlu. Uf! Čez sem! In gledaš dol in si misliš: Kje sem, kje sem! In včasih pomisliš kako lepše bi vse to še lahko bilo, če bi to doživljal z nekom, ki bi se ti res iskreno nasmehnil, ki bi ga dobro poznal in se ob njem dobro počutil. Ne samo s soplezalcem, ampak s celim človekom.

Eh, mogoče sem pa preveč občutljiva, kaj pa vem. :) Hočem preveč naenkrat. Verjetno je to res. Nismo vsi enaki. Eni se odprejo kasneje, eni sploh ne. Eni so raje tiho, drugi raje govorimo. Nočem pa nikomur delati krivice, ker ne vem kako bi sama odreagirala na njihovem mestu. Da bi prišel nekdo do mene in mi rekel: Maja, greva jutri s kolesom do Kranja in nazaj, jaz bi imela pa ravno eno »hudo« turo v glavi. Bi ga/jo vzela s sabo? Ne vem če. ;) Tako je to. Vsaka zgodba ima dve plati. In tem ljudem plezanje ogromno pomeni. Jaz pa žongliram med dvema stvarema: plezanjem in kolesarjenjem. Oboje zahteva celega človeka, vsaj, če se želiš temu močno posvetiti. In kako naj pričakujem od ljudi, naj naredijo nekaj, za kar še sama ne vem, če bi naredila na njihovem mestu?

Ta vikend imamo poskusno turo za transalp. Naslednji teden imam pa že izpit za letni del alpinistične šole – teoretični in praktični del. Jaz pa pojma nimam. In namesto, da bi se učila in ponavljala vozle, sanjam o polhograjcih in o 1800 višinskih metrih, ki me čakajo na turi. Ne morem pomagat, če sem pa čmrlj. Pa bi bila rada tudi gams. :) Kaj pa zdaj? In se »kregam« še na kolesarskem forumu z ljudmi, ki mi govorijo, kaj bi morala in kaj ne smem, kdo je tisti pravi gorski kolesar in kdo ni. Še od tam bom odletela. Potem grem pa v samostan. Meditirat! :)

In že dva dni razmišljam kako odgovoriti na vprašanje kako sem se imela v Paklenici, pa po resnici povedano še danes ne vem odgovora. Na trenutke sem imela občutek, kot da sploh ne spadam tja. Drug svet. Drugačni ljudje. Alpinisti! Pa so res? Alpinist mora imeti brado, biti star vsaj 30 let, kaditi kot turek in imeti globok glas. Tile fantje so pa še mladi – ampak vseeno, alpinisti. In sem jih gledala, ko so hodili pred mano in rožljali z vso svojo opremo za pasom in si mislila: To ni zame, to nisem jaz! Jaz sem človek zemlje. :)

Potem se pa spomnim, občutka, ko prilezeš na varovališče, se pripneš z vponko in vrvjo na klin in se zavaruješ. In sediš na polički v steni, pod tabo pa 100m prepad. Tišina. Samota. Nori občutki, res! In tisti majčken strahec, ki te ves čas gloda: Kaj pa, če se vrv zatakne ali bog pomagaj strga, kaj pa, če začne deževati, kaj pa, če se komu kaj zgodi? Kako dol? Pa si v umetnem plezališču z navrtanimi stenami. Kako šele mora biti, če si v gorah sredi 500m stene in visiš na klinu, ki si ga sam zabil in niti ne veš ali bo zdržal! Kar kurjo polt dobim, če pomislim. Se mi zdi, da bi še vedno raje šla na Triglav po klasični poti, kot pa čez severno steno. :)

Odgovorov ni. Iščemo jih celo življenje. Je že prav tako. Lahko me pa vprašate, če mi je žal, da sem šla? Niti najmanj! To mislim, da pove vse.

Še slikice, slikice, slikice! Klikni!

Prvomajska Žaga

Po pravici povedano sem se na tole 4-dnevno popotovanje opravljala kar s cmokom v grlu. Noč pred odhodom je namreč minila v premlevanju in z glavo polno skrbi. Kaj me čaka? A bo vreme zdržalo? Kaj pa če me ujame dež? Me bo zeblo? Bodo bremze na mokri cesti sploh prijele, še posebej navzdol? Vse to mi je rojilo po glavi, ko sem se premetavala po svoji mehki in topli postelji in se hkrati spraševala: Pa kaj mi je tega treba? Zakaj rinem v to, če imam pa same skrbi? In potem se za nameček zbudim še v megleno in oblačno jutro. O drek! In to naj bi bil moj sproščujoči dopust? Kaj pa če ne bi šla? Alternativa - dopust doma, kar pomeni postopanje po stanovanju in neznanska želja, da bi bila povsod drugje, samo tu ne. O pa ja! To bo šele dopust!

Železniška postaja v Ljubljani ob 9.30. Čez petnajst minut odpelje vlak. Začelo se je. Vožnja do Jesenic hitro mine, prehitro. Rada se vozim z vlakom. Ropot tako pomirja, pa še sonček je pokukal izza oblakov. Svet je spet lep. Prav sem se odločila..

Kranjska Gora. Za mano je že slabih 20km vožnje. Slabe volje sem. Sitna in nezadovoljna. Sprašujem se zakaj rinem v to, če pa sploh ne uživam. Najraje bi zabrisala kolo v prvi jarek, tako zelo me je utrudila ta neizmerno dolgočasna, monotona in vetrovna pot od Jesenic do Kranjske Gore. Tu se ustavim na svojem že tradicionalnem počivališču. Mlad in prijazen pobček mi proda toplo kavico in slasten čokoladni kornet. Malo še poklepetava o vremenu in malce boljše volje se odpravim naprej. Vršič. Vse je bolje kot tisti veter. Vreme pa ne kaže najbolje, vendar računam največ na kakšno ploho, ki jo bom že kje prevedrila, če bo res močno padalo.

Koča pod Gozdom na Vršiču. Sem že na 1250m višine in ravnokar je začelo padati. Kakšna sreča, da se je to zgodilo tik pred kočo, četudi zaprto. Zavlečem se pod streho in se toplo oblečem, saj bom verjetno nekaj časa tu. Hecno, ampak počasi začenjam uživati. Mogoče zato, ker se je končno zgodilo to, česar sem se vso pot najbolj bala. Dež. Nič več negotovosti, strahu, hitenja. Zdaj se končno lahko umirim. Vdahnem in se spočijem. Naj pada, naj pada čim dalj, saj bo potem posijalo toplo sonce. In tu je tako lepo! Mir in tišina. O blažena nevednost. Če bi vedela kaj me še čaka, bi se še isti trenutek, ko je začelo deževati obrnila navzdol. Lepi dežek, ki sem se ga tako veselila namreč ni in ni hotel nehati padati. In na taki višini to pomeni tudi precejšen padec temperature. Iz nahrbtnika je tako kmalu priromal še spodnji del trenirke, ki sem jo navlekla kar čez kolesarske hlače in »nogavčke«, pod flis in windstoper pa sem stlačila še majico z dolgimi rokavi. Pa je bilo še vedno mraz. Ne samo fizično, tudi psihično me je začelo zebsti. Kaj pa če sploh ne neha? Kaj potem? Nazaj v Kranjsko Goro? Kaj pa če je na drugi strani Vršiča lepše? Do vrha imam samo še slabe pol ure. In v obupu sem poklicala tisto osebo, ki jo vsi pokličemo, ko nam je hudo. Mamico! :)

»Mami, mraz je, dež pada, kaj naj naredim? Pridi pome, prosim!!!« Ja, res odraslo! :) Ampak pomaga. Že samo, da potarnaš nekomu, pa je takoj malo lažje. Malo. In sva ugotovili, da bo še najbolje, da grem navkljub dežju kar naprej navzgor in se »prebijem« vsaj do Erjavčeve koče, ki je odprta, se tam malo pogrejem in posušim. Potem bom pa že videla kako naprej. Samo, da bom na toplem. Konec koncev pa lahko v skrajni sili tam tudi prespim. S seboj sem imela namreč vse kar sem potrebovala, saj sem se za 4 dni odpravljala na Žago.

Rečeno – storjeno! Suhe stvari sem zložila nazaj v nahrbtnik, se spet preoblekla v svoji »švic majici« in nazaj na kolo! In sreča! Nehalo je padati. Vršič se me je vsaj malo usmilil. Vožnja v klanec pa prvič v življenju užitek, saj sem se en, dva, tri spet ogrela! In poglej, poglej. Celo jasniti se je začelo! Končno spet modro nebo. O kako zelo lepa je modra barva! In od samega veselja sem si začela prepevati, tisto Plestenjakovo: Pozaaaaaaabljena, pozabljena od vseh ljudi in od Boga. Pozaaaaaaaabljena…. :) Kar smejte se, samo je bilo res tako. Daleč naokrog ni bilo namreč žive duše. Na vsake par minut je mimo pripeljal kakšen avto in to je bilo vse. Samo jaz in zlovešči Vršič, zavit v meglo in debeluhaste sive oblake. Ampak vsaj padalo ni. Vsaj to. In ker sem se ravno dobro ogrela in ker sem imela Vršiča že vrh glave, sem kar spustila Erjavčevo kočo in se odpeljala naprej proti vrhu.

Potem se je pa začelo, moja kalvarija. Slabih tristo metrov pred vrhom se je vame namreč zapodil tak veter, da sem jih zvozila skoraj na robu joka. Ne od strahu, ampak od utrujenosti, nemoči, in mraza! Strupeno leden veter poslan od samega hudiča! In bi stopila dol s kolesa, samo sem vedela, da bo potem še huje, še počasneje bo šlo, še dalj časa bom tu gor. In sem rinila in rinila, preklinjala in bodrila samo sebe! »Ne boš me veter, ne boš. Še malo, še čisto malo Maja, zdrži!«! In me ni. Vrh! 1611m! Čas za užitek in počivanje? Pa kaj še! Samo dol, samo dol s tega prekletega hriba! Windstoper bo moral zadoščati, ker se tudi podrazno ne mislim ustavljati. In prvih par sto metrov me je še grelo, od naporne vožnje v klanec, potem se je pa začelo. Mraz! Predvsem v roke. Pa kaj potem, naj zebe, naj piha…samo doooool! Ampak kaj ko je šlo tako počasi. Cesta je bila namreč premočena od dežja in o kakšni večji hitrost ni bilo govora. Moj moto: Bolje deset minut dalj zmrzovati, kot pa odleteti z ovinka.

Z bremzami hvala bogu nisem imela težav, so lepo prijemale, vsaj to mi je prihranjeno. Ampak moje uboge premrle roke, o kako me je zeblo v roke! Dvakrat sem se mogla ustaviti, ker sem mislila, da mi bodo kar primrznile na balanco. In potem štetje ovinkov, spremljanje višine, preklinjanje in trma! Ne ustavim se dokler ne bom v dolini, pa četudi zmrznem! In tudi oblekla se nisem, ker sem vedela, da bom suhe stvari še krvavo potrebovala, ko bom enkrat v Trenti. Do Žage me je namreč čakalo še vsaj 30km vožnje. Po tisti mokri cesti je pa špricalo vse naokrog, da je bilo kar veselje. Samo dol, dol s tega hriba, čimprej!

In kakšno nepopisno veselje me je popadlo, ko sem ob cesti zagledala prve hiše – in ljudi! In ko sem se vozila mimo njih, sem si govorila: Maja drži skupaj zobe, drži skupaj zobe in smej se! Ker so mi dobesedno šklepetali! No, ko je bilo pa vse skupaj le preveč, ko me je že tako treslo, da sem mislila, da se bom kar zvrnila dol s kolesa, sem se le ustavila. O kako hvaležna sem bila sedaj za vsa topla in suha oblačila. Čeprav nahrbtnika najprej sploh odpreti nisem mogla, ker so se mi roke tako zelo tresle. Ampak je bil tak prijeten drget, pa če verjamete ali ne. Sama sebi sem se smejala, ko sem se trudila z odpiranjem zadrge. In ko sem se toplo napravljena spravila nazaj na kolo, sem po parih minutah dojela kje sem bila in kakšna mora je za mano! Dol sem, končno sem prišla dol s te peklenske gore! Premagala sem Vršič! In sem na ves glas zakričala od veselja! Hura!!!Juhej!! Kako lepo je živeti! Lepa, domača in topla Trenta. In ljudje! Grozljivi Vršič pa le še slab spomin.

Mogoče se vam zdi, da pretiravam, ampak če bi bili vi tam gor in to popolnoma sami (se mi zdi, da je bilo to še najhuje) bi vedeli zakaj taka reakcija. In neverjetno kaj naredi 1000m višinske razlike. Še dvajset minut nazaj se mi je zdelo, da se nikoli v življenju ne bom več segrela, tako me je treslo, sedaj pa popolnoma drug svet. Pa še vedno ni bilo sonca, ampak meni se je zdelo, kot da se vozim po jadranski magistrali. Tako velika razlika v primerjavi z Vršičem. Bravo jaz! Še dobrih trideset kilometrov. Pha! Malenkost! :)

Pa še ni bilo konec, o ne še! Še eno presenečenje me je čakalo na poti do cilja. Kakšen kilometer pred Bovcem je namreč zlovešči Vršič še zadnjič stegnil svoje lovke nad mano in odprl vodne zapornice. Tokrat pa res do konca! Ampak za nič na svetu se ne bi več ustavila, pa četudi bi padala toča! In ja, točno to se je tudi zgodilo. :) Sicer je bila bolj mila, ampak vseeno. Mokra sem bila pa…V čevljih mi je po parih minutah začelo dobesedno čofotati, s čelade mi je kapljalo na oči, pa ne samo to. Komaj sem kaj videla, ker mi je voda od sprednjega kolesa špricala naravnost v oči. Pa kaj me briga! Še par kilometrov pa bom doma. Potem pa topel tuš, topla kava in mehek kavč! Kolesarjenje je zakon! :)

In tako je minila sreda.

Naslednji dan, v četrtek, sem cel dan preležala, ker je zunaj padal dež.

V petek sem se odpravila na planino Zaprikaj. Tokrat v soncu. Lepa in slikovita tura z mogočnim Krnom v ozadju, ki me je z budnim očesom ves čas opazoval. Mogoče le malce preveč monotona. Makadam do vrha se namreč preveč vleče, pa še veš ne kdaj si na vrhu, ker le-tega sploh ni. :) Naj tokrat govorijo kar slike. Edino, kar se mi je »zanimivega« zgodilo je bilo, da sem sredi gozda, nekje na začetku poti, padla s kolesa. Zakaj? Ker bi drugače povozila močerada. Na hitro sem namreč zavila in ker sem bila na makadamu, mi je spodrsnilo, pedal pa nisem mogla dovolj hitro odpeti in tako sem se zvrnila v travo ob cesti kot sem dolga in široka. Razen modrice na stegnu pa ni bilo večjih posledic. Jih je pa zato doživel močerad. Filip. :) Psihične predvsem. Za kazen, pa čeprav ni bil nič kriv, sem ga s palico zbezala nazaj na cesto, kjer mi je bil primoran pozirati toliko časa, da sem lahko naredila par slikic. Ubogi revček. Ampak bolje to, kot pa ploščata glava. :)

No danes me je čakala pa še pot nazaj domov. Vstala sem že ob šestih zjutraj, ker sem morala biti ob desetih že v Mostu na Soči, kjer me je čakal vlak. Do tja je pa dobrih 35km in ker sem želela v poti uživati in ne hiteti, sem bila ob sedmih že na kolesu. Podatek za vse, ki se boste kdaj odpravili v te konce – kolesariti skoz vasice, ki ležijo vzporedno s cesto Kobarid-Tolmin (Ladra, Kamno, Volarje, Gabrje in Dolje) je ena izmed najbolj čudovitih stvari, kar jih lahko sploh doživite na kolesu. Mogoče je bilo krivo sveže in sončno jutro, mogoče tisti neopisljivi jutranji mir, meglice nad polji ali pa reka Soča, ne vem. Vem samo to, da je pot od Kobarida do Tolmina prava kolesarska poslastica. Toplo priporočam.

»Izkrcala« sem se potem v Podbrdu. Pot me je nesla najprej na vrh Petrovega Brda. Tam sem se ustavila v luštni planinski koči ob cesti, ki se ponaša z izjemno prijaznim in zgovornim oskrbnikom. Tam sem popila kavico in pojedla sendvič, potem pa navzdol v Zali Log. Blegoš sem tokrat spustila. V loncu zmešajte utrujenost, bolečo rit, oblačno nebo, strah pred dežjem in jutrišnji cvičkov maraton, pa boste dobili odgovor zakaj. :) Je bila pa tudi pot skozi Železnike, Selca, Dolenjo vas, Praprotno vse do Škofje Loke lepa. Še toliko bolj, ker ni bilo veliko prometa. Od Škofje Loke do Ljubljane pa vsi vemo kje se gre. In kako lepo je bilo spet videti Kamniško-Savinjske Alpe, ki tako zelo dišijo po domu. Ljubo doma, kdor ga ima!

Povzetek. Skrbi me kaj bo s transalpom! V štirih dneh prevoženih 225 km in približno 2500m nadmorske višine (manj kot bomo tam naredili v enem dnevu!) in to z enodnevnim počitkom, pa sem čisto na koncu z močmi. Jutri odpeljem še cvičkov maraton (upam) potem se pa lahko samo še zvrnem.

Ja, je res že skrajni čas, da se začne služba, ker sem po resnici povedano, popolnoma izmučena!
Slikice so pa tu. Klikni!